'Plezanje v skali je moja največja motivacija za tekmovanja'

27-letni Celjan je sicer že pravi veteran velikih plezalnih tekmovanj, saj je na prvi balvanski članski tekmi nastopil leta 2008 in od takrat praktično ni zamudil skoraj nobene tekme. Prvič je na stopničkah svetovnega pokala stal lani, leta 2014 pa je bil svetovni podprvak v balvanskem plezanju. Sedaj je dosegel še prvo zmago v svetovnem pokalu. Posnetek, na katerem je Jernej Kruder pokazal že skoraj akrobatsko plezanje, sta med prvimi na svojih družbenih omrežjih objavila britanska plezalka Shauna Coxsey in izraelski plezalec Ram Levin in je v trenutku postal viralen.

Čeprav je od tekme minilo šele nekaj dni, Jernej te dni ponovno pleza v skali. Srečali ga boste lahko na Primorskem v plezališču Mišja peč, kjer ravno poskuša preplezati enega svojih projektov, smer, imenovano Sanjski par, ki je ocenjena z visoko oceno 9a. Tudi midva sva se za pogovor dobila na tem plezališču. Je namreč velik ljubitelj plezanja v skali, vsako prosto minuto izkoristi za plezanje v naravnih plezališčih.

Pravi, da mu plezanje v skali pomeni največjo motivacijo in najboljši trening za tekmovanja v svetovnem pokalu. "Tekmovanja pridejo in grejo, hitro minejo, plezanje v skali pa ostane," pripoveduje, medtem ko počiva med poskusi plezanja svojega projekta. V skali pleza tudi med tekmovalno sezono, ko se večina ostalih tekmovalcev posveča dvoranskim treningom.

Za vami je sanjski začetek sezone. Je to ta začetek, ki ste si ga že leta resnično želeli?

Težko je reči, da je to začetek, ki sem si ga želel. Ker vse skupaj traja že 10 let, je ta želja šla že malo v pozabo. (smeh) Je pa bila ves čas nekje v srcu in je sedaj prišla na plano. Tudi to, da sem osvojil prvo mesto, je šele sedaj prišlo za mano.

Plezanje finalnega balvana je bila prava predstava. Tudi ljudje, ki ne plezajo, so imeli kaj videti.

Res je, stil plezanja se je zelo spremenil v teh 10 letih, odkar plezam. Postavljalci poskušajo biti bolj inovativni in poskušajo publiko spraviti na noge. Mislim, da jim je na tej tekmi to kar dobro uspelo.

Pa ne samo publiko, tudi uporabnike družbenih omrežij.

Tako je.

Kako težek je bil ta prehod iz klasičnega plezanja balvanov na takšno bolj dinamično plezanje, kot smo ga recimo videli na tej tekmi? In da tekmovalcu uspe takšna, že skoraj akrobatska predstava?

Težko rečem, kako težek je ta prehod, ker na skoraj nobeni tekmi v teh 10 letih nisem manjkal. Je šlo za počasen proces, tako da se ni niti opazilo. Potem so tudi trenerji videli, kako se stil plezanja spreminja, in so sproti uvajali novosti. Mislim, da je ta dinamičnost, ki sem jo skrival v sebi, sedaj le prišla bolj do izraza.

So se vam stvari sedaj »poklopile«, tako na fizični kot na psihični ravni, da ste dosegli ta uspeh?

Ko sedaj gledam vse tekme nazaj, tudi že pred to tekmo sem videl, mi skoraj nič ne manjka. Se mi pa morajo na dan tekme samo stvari malo poklopiti. Tako kot so se sedaj, bi se lahko že prej, ne bom sicer sedaj rekel 100-krat, ampak skoraj na vsaki tekmi bi se lahko stvari odigrale malo drugače in bi že prej lahko prišel tako visoko. Morda bi lahko rekel, da sem letos malo spremenil igro. Sem si rekel, da se s samim tekmovanjem ne bom več obremenjeval in da bom poskušal malo več plezati v skali. Na tej tekmi sem odplezal tako sproščeno kot še nikoli prej.

Ste eden redkih slovenskih temovalcev, ki v času tekmovalne sezone redno pleza v skali.

Redki so tisti, ki v času tekmovalne sezone najdejo čas za plezanje v skali. Poznam jih nekaj, ne poznam pa nobenega, ki bi toliko časa preživel v skali med tekmovalno sezono.

Kaj je torej tista privlačnost, zaradi katere hodite plezat v skalo?

Mislim, da je največja razlika ta, da pač tekma pride in gre, skala pa bo vedno tu. In če pride kakšen slab dan, se ne obremenjuješ, ker veš, da lahko prideš še naslednji dan, naslednji teden ali pa naslednji mesec ali pa naslednjo leto, da stvar zaključiš. Tekma pa je tista ena in tisti dan se ti mora poklopiti milijon stvari, da uspeš.

Če se torej vrnem nazaj na tekmovalno sezono. Nameravate odtekmovati celo sezono, tako balvanski kot težavnostni del?

Ja, balvane nameravam sedaj vse odtekmovati, potem pa še ene dve težavnostni tekmi, predvsem te, ki so malo bližje Evropi, potem pa še svetovno prvenstvo v Innsbrucku, kjer nameravam tekmovati v vseh treh disciplinah. Torej, hitrost, težavnost in balvane.

To so potem že neke vrste priprave na olimpijske igre?

Ja, moram malo videti, kako bo izgledalo na olimpijskih igrah, tudi zato sem si rekel, da bi rad odtekmoval vse tri discipline. To sem sicer poskusil že lani na evropskem prvenstvu, letos pa bo malo drugače, saj lani še ni bilo isto kot bo na olimpijskih igrah. Bomo letos videli, kako bo izgledalo svetovno prvenstvo.

Konec tega tedna ga tako čaka že druga tekma svetovnega pokala v balvanskem plezanju v Moskvi, sledi azijska turneja.

Jernej Kruder je vsestranski plezalec – poleg tekmovanja v svetovnem pokalu se ukvarja z vsemi vrstami plezanja v skali, od balvanskega, športnega pa vse do plezanja večraztežajnih, dolgih smeri. Med njegove najbolj odmevne uspehe spada prva ponovitev znamenite smeri Es Pontas na Majorki v stilu solo plezanja nad vodo, brez dodatne varovalne vrvi, preplezal je znamenito 1000 metrsko granitno steno El Capitana v ameriškem nacionalnem parku Yosemiti. Decembra lani je mesec dni preživel v Dalmaciji, v plezališču Vrulja blizu Omiša. Navrtal in poskušal je najtežjo smer v Dalmaciji, če ne na Hrvaškem, 30-metrtsko smer, imenovano Dugi rat, a mu zaradi slabih vremenskih razmer to ni uspelo, zato se namerava tja vrniti po koncu letošnje tekmovalne sezone. Letos okrobra pa se vrača tudi na španski otok Majorka, kjer se bo lotil še dveh projektov v stilu solo plezanja nad vodo, in sicer smeri Alsha in Big fish. Nekaj plezalskih projektov pa ima odprtih tudi doma.