Pomembno je danes, ne kaj je bilo nekoč!

Doživeti in preživeti balkanski El Clasico? Neprecenljivo! Ena tistih tekem za katero se živi 2-3 dni pred dvobojem, nestrpno čaka na uvodni sodniški žvižg, potem pa so glavne dejavnosti ob spremljanju tekme grizenje nohtov, obremenjevanje z rezultatom, komentiranje sodniških odločitev, že pred dvobojem pa je jasno, da je obvezno pogledati kdo sodi, da je krivec za končni razplet (če ni po godu podpornikov enih ali drugih) sodniški par, ki prihaja iz katere od dežel, kjer je kriterij nekoliko drugačen, kot v najbolj razvitih rokometnih deželah. Tudi zato, da vemo o čem bo tekla debata naslednje dneve, če slučajno ne zmaga klub za katerega navijačem bije srce. Tako nekako gre legenda o balkanskem večnem derbiju, tekmi, ki jo, ne glede na kakovost tekmecev v danem trenutku, Evropska rokometna zveza rada označi za tekmo tedna. Gre za tradicijo, to je vendarle tekma Zagreba in Celja Pivovarne Laško. Če izločimo reprezentanco in vrhunec sezone, eden najpomembnejših, če ne najpomembnejši dvoboj na prostoru nekdanje skupne republike.

"V Celju ni bilo nikoli incidentov, česa pa ne morem trditi za gostovanja v Zagrebu. Spomnim se prav vsake od tekem, a tudi sestankov klubskih služb, ko smo si vedno znova zadali cilj, da se ne bomo spuščali na njihovo raven organizacije. To so bile tekme po katerih nas je še nekaj časa bolela glava. Ne zaradi rezultata, ampak ker se je vedno zgodilo nekaj nepričakovanega. Spomnim se, ko so posameznikom, ki so prišli na tekmo v Zagrebu razbili avtomobile, da ko so naslednjič šli na tekmo so parkirali daleč stran in se z avtobusom odpeljali do ledene dvorane Doma športov," je za 24ur.com povedal Andrej Šušterič, dolgoletni klubski funkcionar, ki je med drugim opravljal nalogo predsednika upravnega odbora, a zasedal tudi številne vidne položaje na ravni Jugoslovanske rokometne zveze, kasneje Rokometne zveze Slovenije.

Prav obračunom z Zagrebom je posvetil debelo polovico 189. strani v knjigi Zgodovina celjskega rokometa. "Od vseh gostovanj po Evropi so Celjanom v najslabšem spominu ostala tista v Zagrebu,"se začne zapis, v katerem se spomnijo na žaljive transparente, za katere je celjski klub leta 1995 zahteval opravičilo, a ga ni dočakal. Le vedno naelektreno ozračje v dvorani, 12 tisoč gledalcev in incidente, ki so se vrstili po tekočem traku. Kovanci, ki so leteli na igrišče, so bili le vrhunec vsega. A tako je bilo nekoč, danes je vse drugače. Kluba nista več najmogočnejša v Evropi, kaj šele najbogatejša. Le ostala sta na isti poti, imata podobno visoke cilje, želita tudi na evropskem terenu pokazati, da se v Zagrebu oz. v Celju, še vedno igra izjemen rokomet, čeprav danes ne govorimo več o tako razgretem ozračju, o okoliščinah, ki so v preteklosti zaznamovale obračune.

Če sta Zagreb in Celje, ob Barceloni, Veszpremu in Kielu, predstavljala pomembne gradnike evropske rokometne elite, slovenski in hrvaški predstavnik med elito danes znova lovita priključek z najboljšimi. Pravzaprav že nekaj let. Vsak na svoj način. V knežjem mestu stavijo na mladost in neobremenjenost, v Zagrebu na reprezentančne izkušnje, ki si jih, tudi zaradi večjega trga in sponzorjev, ki gledajo na rokomet drugače, kot na sončni strani Alp, tudi lahko privoščijo.

In prav želja po uspehu in osredotočenost na zastavljeni cilj je v preteklosti že prinesla nepričakovan uspeh. V Zlatorogu, od koder so se v dopoldanskih urah odpravili proti hrvaški prestolnici imajo jasen cilj, na drugi strani čete Hrvoja Horvata – Cvebe ne zanima nič drugega, kot prepričljiva zmaga. 

S tem namenom so se okrepili z izkušenimi reprezentanti. Ampak to je še vedno balkanski rokometni El Clasico. Tekma, kjer igra poseben naboj. Četudi ta ni primerljiv z najbolj vročimi obračuni v 29-letni zgodovini igranja pivovarjev med evropsko elito. Bo pa zanimivo videti, kdo se je na začetek evropske sezone bolje pripravil.

Od zadnjega dvoboja Celja in Zagreba je minilo nekaj let, a nekaj bo ostalo za vedno, da se po tekmi še nekaj dni govori o sodnikih, njihovem kriteriju, tudi temu, komu so bolj izdatno pomagali do zmage. Debate, ki so se začele med predsrtavniki sedme sile na novinarski konferenci, nadaljevale, ko sta za mizo sedla trenerja enih in drugih, ki sta se trudila izogniti komentarjem na to temo, ampak preprosto ni šlo. Glave so bile vroče, komentarji sočni, blaženje domnevnih krivic pa nekaj, kar je živelo do naslednjega medsebojenga obračuna. Tega pravi rokometni navdušenci ne bodo zamudili za nič na svetu, eden redkih večnih mednarodnih rokometnih derbijev, ki ostaja.