Prekletstvo domačega terena

Milano. Dva odbojkarska spektakla z Italijani v glavni vlogi. Zlata medalja azzurov. Vložek v maksimalni možen organizacijski obseg Eurovolleyja 2026 se bo izplačal. Še več, Italija bo pridobila dodatna sredstva, ki bodo vložena v nadaljnji razvoj športa, ki ga imajo prebivalci Apeninskega polotoka v dednem zapisu. Tako je bil videti idealen scenarij. A Simone Giannelli in druščina, z legendarnim Ferdinandom Fefejem de Giorgijem na klopi, bodo v prestolnici Lombardije zgolj kot gledalci. Izpad v četrtfinalu turnirja pomeni rezultatsko katastrofo, saj so bili gostitelji skupinskega dela (Modena), izločilnih bojev (Torino) in zaključnega turnirja (Milano) prepričani, da se jim kaj takšnega ne more zgoditi. A šport je ravno zaradi nepredvidljivih scenarijev tako zelo poseben.

Prepričan sem, da se lahko Finci in gostitelji zaključnega turnirja srečajo še 50-krat in je scenarij, da bodo borbeni odbojkarski predstavniki s severa Evrope težko dobili več kot niz. A na najpomembnejši tekmi turnirja doslej so bili boljši. Luka Marttila je barko vodil do praga uspeha, v ključnih trenutkih so do izraza prišle izkušnje Joonasa Jokkele. Dokaz, da je v vrhunskem športu mogoče prav vse, sploh v izločilnih bojih, ko odloča ena tekma, bolje rečeno, ena žoga, ki lahko spremeni potek dvoboja. In tu se vrnemo na začetek zapisa – Italijani so bili prepričani, da imajo avtocesto do nove medalje na evropskem prvenstvu, pokupili naj bi veliko večino vstopnic za polfinalni dan in finale turnirja, zdaj pa njihovih ljubljencev tam ne bo.

Kaj se bo dogajalo z vstopnicami na črnem trgu, je nemogoče napovedati, prvi so na letošnjem Eurovolleyju to občutili Bolgari, ki so s tekmovanjem končali v osmini finala, čeprav je Bolgarska odbojkarska zveza vplačala še kotizacijo za organizacijo tekem osmine in četrtfinala. In Bolgari so kot svetovni podprvaki verjeli, da lahko na krilih domačih navijačev naredijo tisto nekaj, česar v zgodovini še niso. Pa so se opekli, za nameček imeli razprodano dvorano v Sofiji, za dvoboj Nemčija – Poljska pa je potem oživel črni trg.

Že res, da je rezultat kluba, reprezentance najbolj prepričljivo vabilo na tekmo, da zmage predstavljajo reklamo, ki je ni moč kupiti in ima odstotkovno gledano brez dvoma najboljšo učinkovitost, a prihajajo tudi trenutki neuspešnosti. Ravno zato se odbojka že leta trudi, da bi se z organizacijo športnih spektaklov približala košarkarski ligi NBA. Svetlobni efekti, šovi pred in med dvobojem, pestro dogajanje v navijaški coni pred tekmo, navijaška vasica ... vse to predstavlja način, s katerim želijo organizatorji približati šport kar najširši množici. Kako jim bo uspelo v Milanu, bomo videli v naslednjih dveh dneh. Brez dvoma bo Fincev ogromno, to so dokazali ničkolikokrat doslej, Poljaki, ko igra reprezentanca in se bori za medaljo (zanima jih zgolj zlata), bodo našli način za prihod v Unipol Forum, slovenski navijači zaradi bližine Italije tudi zagotovo. Vprašanje pa je, kako bo s francoskimi ljubitelji odbojke.

Nekaj, s čimer si Italijani pred selitvijo reprezentanc na obrobje Milana niso belili glave. Bolj so razmišljali o tem, kaj še ponuditi podpornikom azzurov, da bodo zadovoljni ob osvojeni medalji zapuščali dvorano, ki je na zimskih olimpijskih igrah gostila tekmovanja v hitrostnem drsanju.

Kako spremeniti način razmišljanja? Na kratek rok zagotovo nemogoče. A jasno je, da si vsi, ki bodo v dvorani na zaključnem turnirju najboljše četverice evropskega prvenstva, zaslužijo glasno podporo s tribun in poklon za preboj med najboljše štiri reprezentance. Nekaj, kar uspeva redkim, in vse od leta 2019 se redno med štiri najboljše na stari celini uvršča Slovenija. V Ljubljani je reprezentanca doživljala vzpone in padce, nato pa na krilih navijačev prišla do pariškega finala, na zadnji stopnici izločila Poljsko. Dve leti kasneje v Ostravi z vzponi in padci prišla do Katovic in za uvrstitev v veliki finale premagala Poljsko, pred tremi leti v Rimu je morala večnemu polfinalnemu tekmecu priznati premoč.

A ostal je spomin, da brez podpore, tudi v najtežjem trenutku in neuvrstitvi v finale, Slovenija ne bi zmogla. Nagrada je prišla dan kasneje, najprej z nepričakovanem prihodom Dejana Vinčića, nato pa z glasno podporo s tribun za zmago nad olimpijskimi prvaki Francozi. Podpora s tribun se je izkazala za zelo pomembno in po prav vsaki tekmi igralci to poudarijo. Tudi ko tribune niso nabito polne, kot je bilo letos na tekmah VNL v Stožicah. A dejstvo je, da pravi podpornik športa, v danem primeru vrhunske odbojke, pride vedno. Tudi če njegovih ljubljencev ni na terenu.