Prišel kot rezerva, odšel kot (zlati) osvajalec, Šterbik po izjemnem uspehu priznava: V zadnjih tednih sploh nisem treniral rokometa

Šport je v svoji dolgi in bogati zgodovini spisal že marsikatero pravljico, o kateri se govori še leta in leta. In eno takšnih je včeraj pozno zvečer v zagrebški Areni spisal legendarni srbski vratar s španskim potnim listom Arpad Šterbik. 38-letnik je bil pred začetkom evropskega prvenstva na Hrvaškem s strani selektorja Jordija Ribere uvrščen na širši seznam kandidatov, ki lahko nastopijo. V Srbiji rojeni igralec, ki trenutno brani barve Vardarja, sicer aktualnih prvakov Lige prvakov, je na svojo priložnost čakal v Španiji. Pred polfinalom pa se je poškodoval Gonzalo Perez de Vargas in Ribera se je odločil, da potegne asa iz rokava. Ne vede, kako je pripravljen, se je Šterbik odzval klicu, priletel v Zagreb in takoj nastopil v polfinalu proti Franciji. S tremi obrambami je pomagal, da so Španci premagali aktualne svetovne prvake in se drugič zapored uvrstili v finale evropskega prvenstva, katerega sicer še niso nikoli osvojili, kar štirikrat pa so bili poraženci velikega finala. 

Švede spravljal ob živce
Velikega finala s Švedi sicer ni začel v prvi postavi, saj se je Ribera odločil, da to odgovornost zaupa Rodrigu Corralesu, ki je odigral celoten turnir in je bil fizično bistveno bolje pripravljen. A v prvem polčasu se ni izkazal in z obrambami ni uspel zaustavljati razigranih Švedov. S tremi obrambami ga je Ribera potegnil na klop, na navdušenje celotne zagrebške Arene pa je v gol stopil Šterbik. Z nekaj neverjetnimi obrambami je ob živce spravil švedske igralce in bil z osmimi obrambami ključen, da so štirikratni evropski prvaki v dvajsetminutnem obdobju drugega polčasa dosegli zgolj tri zadetke, medtem ko so njegovi soigralci na drugi strani prišli do ključne in neulovljive prednosti. Po koncu srečanja je bil zasluženo izbran za najkoristnejšega igralca finala in se prvič v karieri razveselil zlate medalje na evropskih prvenstvih. Pred tem je sicer s Španijo že postal svetovni prvak (2013) in evropski podprvak (2016), dve medalji pa ima tudi z nekdanjo Jugoslavijo, potem ko je na svetovnih prvenstvih leta 1999 in 2001 osvojil bron. Po tekmi je navdušeno priznal, da je to eden njegovih največjih uspehov v bogati karieri. V očeh mnogih pa je eden najboljših, če ne najboljši rokometni vratar vseh časov. "V tem uspehu moramo zgolj uživati, že kmalu pridejo novi izzivi in hitro nam lahko kdo odvzame naslov, če ne bomo previdni in osredotočeni na svoje delo," je sicer previdno povedal po finalu in priznal, da je še pripravljen pomagati reprezentanci Španije, če ga bo ta potrebovala. "Nisem več mladenič, a rokomet še vseeno ljubim. V kolikor bom mogoče, bom vedno na voljo moji reprezentanci in ji bom vedno priskočil na pomoč," je še dodal zbrani množici novinarjev. V smeh pa je spravil vse prisotne, ko je dejal, da v januarju, ko ni klubskih obveznosti, ni opravil še niti enega rokometnega treninga, čeprav si s tem služi kruh. "V januarju sem opravil devet to deset treningov, a nisem treniral rokometa, ampak druge športe," je z nasmeškom na obrazu dodal legendarni čuvaj mreže. In dokler mu bo na takšen način uspevalo, ne navijačem, ne trenerjem ne bo preveč mar, kako in kaj trenira. Enostavno ljubi rokomet in zaradi tega je dosegel in še dosega takšne uspehe, kot jih.