Račun brez 'pivovarja'

Verjetno se le še redki spomnite začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo po vsej bivši državi stiskali pesti za Slovan. Proti Magdeburgu v finalu, recimo ji, Lige prvakov. Ko je bilo vsem jasno, da je za končno zmago potrebno opraviti več kot vse, kar zmorejo velemojstri na igrišču. Ni šlo, a smo bili vsi s Slovanom, tudi Celje, od koder sta se v Ljubljano preselila virtuoza Miha in Vlado Bojović. Nismo ju označili za izdajalca rokometne prestolnice Slovenije, nista bila osovražena, prav nasprotno. Bila sta ponos športnega Celja.

Podobno smo živeli z Metaloplastiko, ki je bila nekaj let kasneje pojem rokometa v Evropi. Ko so nekaj pomenili 'vzhodnjaki' s poljskim Wybrzežejem, praško Duklo, romunsko Steauo, moskovskim CSKA-jem ... Takrat nihče ni upal niti pomisliti, da bi jo v Jugoslaviji skušali na kakršen koli način onemogočati. Pa so jo premagovali, ko je bila nepripravljena, preveč sproščena, ohola, naduta... In prav je tako! V takšno vlogo so se, kdo ve zakaj, najbrž nahujskani od nekoga, vživeli rokometaši Slovana, zlasti pred finalom državnega prvenstva. Še enkrat: zakaj? To je vprašanje za rokometne strokovnjake in analitike, najbrž pa je odgovor na dlani. Pristop je bil pač napačen, pa če bo to kdo priznal ali ne.

Spomnim se obdobja rokometne krize v celjskih zlatih časih, ki so jo 'za zeleno mizo' izkoristile Prule in postale državni prvak. S tem so izzvale obup v Celju, tako daleč je šlo, da so se 'pivovarji' obrnili k podcenjeni domači stroki. Miro Požun je bil na grobo označen kot nekakšen pajac, a je sestavil in motiviral ekipo, ki je pokorila Evropo. Danes, ob denarju, ki ga premorejo pokrovitelji v celjsko rokometno zgodbo, je kaj podobnega nemogoče. Se je pa izšlo v domačih dvoranah, spet s podcenjenim trenerjem, ki se ne more primerjati s poražencem v finalu državnega prvenstva.

Ampak Klemen Luzar je dokazal, da je mogoče tudi z mirnostjo, preudarnostjo, predvsem pa strokovno analizo in temu primernim pristopom opraviti nalogo za najvišjo oceno. Brez robantenja, pritiskov, ki so redni spremljevalec predvsem rokometnih 'obigriščnih' dogodkov, kriljenja z rokami, provokacij... Morda je inovator. Nekdo, ki je odgovornim v vrhu rokometnih organizacij pokazal pot, ki naj bi v prihodnje vodila k uspehom. Predvsem pa k boljši prepoznavnosti in razumevanju pravil športne panoge, ki potrebuje svežino in kulturo ter plemenitost, ki so jo prikazali celjski mladci na čelu z izkušenim Žigo Mlakarjem.

Če sem pri 'vrhovnikih', še to: nezaslišano je, da se obregnejo ob (utemeljeno) kritiko, ker pač igrajo svoj 'Monopoly', v katerem ni prostora za vsiljivce. Kocka mora pasti na pravo stran, če ne, je potrebno na vso moč pritisniti. V tej sezoni je pač padla narobe zanje, kar pa se slovenskega rokometa tiče, ravno prav. V Celju so dokazali, da kljub (pre)pogostim drsečim startom, ki so v rokometu strogo prepovedani, ostajajo ponosni branik panoge, ki bi spet dobila dodaten negativni predznak, če se ne bi v finalu izšlo tako, kot se je. Naj bo to komu všeč ali ne.

Pa še to: predsedniku RZS, ki je v nedeljo zaradi zdravstvenih težav manjkal na edinem rokometnem prvoligaškem spektaklu v tej sezoni, seveda želim čim prejšnje okrevanje. Predvsem pa srčno upam, da bo zlati fant slovenskega rokometa, ki se je v najboljših igralskih časih predčasno vrnil iz Španije in osvojil naslov evropskega klubskega prvaka, sestavil reprezentanco, ki nas bo navdušila. Uroš Zorman, kljub vsem znani neposrečeni izjavi, si naš selektor, nekdanji vrhunski rokometaš, cenjen trener, v slovenski rokometni prestolnici si za večino še vedno spoštovan gost, ki je znal usmerjati šampionsko celjsko igro in ob zgodovinskem uspehu tudi promet! V Celju ne pozabljamo ...