Richard Carapaz: Glavni Rogličev tekmec, ki je kolesarstvo doma postavil ob bok nogometu

Ob uspešnih južnoameriških kolesarjih so glavna in do nedavnega tudi edina asociacija Kolumbijci. Nairo Quintana je 2014 dobil Giro, dve leti kasneje pa še Vuelto. Egan Bernal je Kolumbijce obnorel z zmago na Touru, kjer je bil letos med najboljšimi Miguel Angel Lopez. Še pred tem je v Evropi blestel Rigoberto Uran. Južna Amerika pa je lani dobila še enega kolesarskega zvezdnika, ki pa je za razliko od že omenjenih odraščal na drugi strani meje.

V skoraj identičnih razmerah kot denimo Quintana in Lopez – v mestu Tulcan na 2980 metrov nadmorske višine – je na "napačni" strani meje, le streljal od Kolumbije, odraščal Richard Carapaz. "Zame kot Ekvadorca je že to, da sem prišel v Evropo, izjemen uspeh. Pri nas obstaja samo nogomet, vsi ostali športi so potisnjeni v ozadje," je povedal leta 2016, ko ga je na staro celino pripeljal Movistar. 

A pot do tja zanj ni bila posejana z rožicami. Leta 2007 se je eden od lokalnih podjetnikov v Tulcanu odločil, da bo ustanovil mladinsko kolesarsko ekipo, ki bi ekvadorskim mladeničem omogočila tekmovanje na višjem nivoju. V ta namen se mu je pridružil Juan Carlos Rosero, kolesar, ki je Ekvador zastopal na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992.

Ko pa je par obiskal Carapazovo osnovno šolo, bodočega zmagovalca Gira ni bilo od nikoder. Njegova mama je namreč bolehala za rakom, oče pa je bil ob njej na številnih terapijah. Tako je moral takrat 13-letni Richard sam z dedkom poskrbeti za domačo kmetijo. Osem krav in 120 litrov mleka pozneje se je zaradi izčrpanosti odločil, da se tisti dan pač ne bo podal v šolo. 

A imel je srečo. Eden od prijateljev Amilcar Pozo mu je povedal, kdo je bil dan pred tem na obisku, in kolesarstva dobro vajeni Carapaz, za katerega je bilo kolo edino prevozno sredstvo v šolo, je sklenil, da se preizkusi. Na začetku je bilo v klubu okoli 50 ali 60 kolesarjev, a se je skozi izbore ta številka zmanjševala. Na koncu so ostali trije. 

Richard Carapaz in brata Pozo. "Juan Carlos Pozo je bil izjemen talent, na vsaki dirki se je lahko uvrstil na stopničke. A imel je težave s srcem, zato je kmalu odnehal. Amilcar je bil še boljši od njega, a ga je v kolesarstvo silil oče. Ko se mu je ponudila prva priložnost, da odneha, je tudi on zaključil," se je za revijo Rouleur kasneje spominjal Carapaz. 

Tako je od šestdeseterice kolesarjev ostal sam. Za kakšen talent gre, je pokazal že na svoji prvi večdnevni preizkušnji. Dobil je eno od etap tridnevne dirke po Retornu in se domov vrnil s polno košaro sadja in nekaj žepnine, ki ju je dobil kot nagrado. Zasluženo je takoj vložil v nakup nove opreme, kar se mu je sčasoma začelo obrestovati. Dobival je vse več dirk in posledično priložnost, da se dokaže na mladinski ediciji dirke po Kolumbiji. Kot prvi in do zdaj še vedno edini Nekolumbijec jo je leta 2015 celo dobil, kar ga je postavilo na radarje evropskih ekip. 

Le nekaj mesecev za odmevno zmago v Kolumbiji je padel pod drobnogled Eusebia Unzueja. Eden od direktorjev ekipe Movistar je tri leta pred tem v Evropo pripeljal že Naira Quintano, občutek za prepoznavanje talenta pa ga tudi tokrat ni izdal. "Nobenih pomislekov nisem imel. Njegov talent je bil jasen. Sprva smo ga priključili razvojni ekipi, a se je hitro prilagodil na nove razmere in dokazal, da si zasluži mesto v prvi ekipi," se spominja Unzue. 

"Nikoli si nisem mislil, da mi bo to uspelo," je ob podpisu prve profesionalne pogodbe dejal Carapaz, ki je obenem razkril tudi svojo veliko, čeprav skromno željo. "Moje sanje so, da bom nekoč nastopal na tritedenskih dirkah."

Leta 2017 so s prvo ekipo prišli tudi prvi odmevni rezultati. Aprila se je Carapaz na dirki po Asturiji veselil prve etapne zmage med profesionalci, na isti dirki pa je slavil tudi v skupnem seštevku. Uspeh je poskrbel, da so se Ekvadorcu po slabih dveh letih na stari celini že uresničile sanje. Ob koncu sezone mu je bilo ponujeno mesto med Movistarjevo osmerico na Vuelti. Zaključil jo je kot 36., a že takoj pokazal na eno največjih skritih kakovosti, ki jo premore. Bolj kot je šla dirka h koncu, boljši je bil. 

Na začetku leta 2018 se mu je ponovno nekoliko nasmehnila sreča. Trije največji ekipni zvezdniki Quintana, Alejandro Valverde in Mikel Landa so se tistega leta vsi osredotočili na Tour, zato se je za Carapaza kar naenkrat sprostilo mesto na Giru. Špansko moštvo je na Apeninski polotok odšlo brez kapetana, z željo po etapni zmagi. V osmi etapi jim jo je pripeljal prav Ekvadorec, potem ko je na zadnjem vzponu premagal uveljavljene zvezdnike Thibauta Pinota, Davideja Formola in Simona Yatesa. V skupnem seštevku je končal tik pod zmagovalnim odrom in tedaj o Carapazovem nespornem talentu ni bilo več dvoma. 

A kljub temu si je le malokdo mislil, da bo le leto kasneje Ekvadorju pripeljal enega največjih športnih uspehov v zgodovini. Giro je začel v ozadju, kot Landov pomočnik, a kmalu je bilo jasno, da se Španec ne bo kosal z najboljšimi. Odstopil je Tom Dumoulin, Primož Roglič je imel težave, tudi Vicenzo Niballi ni bil najbolj prepričljiv. Carapaz je zavohal kri, napadel na 14. etapi in si privozil ključni dve minuti prednosti. 

Ko je 2. junija v Verono prikolesaril v rožnati majici, je v Ekvadorju vladala prava evforija. Celo državna skupščina je prekinila sejo, vstala in zaploskala državnemu rojaku. Veronsko areno, kjer je bil cilj zadnje etape, so preplavile ekvadorske zastave. Kolesarstvo je ob nogometu v Ekvadorju kar naenkrat postalo šport številka ena. 

Prav ta, verjetno glavni razlog, da se sam ni že prej izstrelil med kolesarske zvezdnike in ki ga je tako poudarjal od prihodu k Movistarju, je spremenil sam. Poskrbel je, da Ekvador ni več kolesarski eksot, temveč država, v kateri se te dni vse (zopet) vrti okoli njihovega glavnega športnega junaka.