Rivalstvo bo večno!

V skupino največjih rokometnih rivalstev zanesljivo sodijo obračuni med Celjem Pivovarno Laško in Zagrebom (klub, ki je v zgodovini pogosto menjal ime). Sploh v Ligi prvakov je pogosto ’gorelo’ na tribunah, sovražnemu govoru niti v dvorani Dom sportova niti v Golovcu ni bilo videti konca. Sploh, ko so igralci z izpadi na parketu želeli odigrati kakšen prekršek. Porazi na balkanskem El Clasicu so bili za ene in druge izjemno boleči, vsi so z nestrpnostjo pričakovali, priložnost, da se tekmecu oddolžijo za poraz. "Ta rivalstva imajo zares dolgo brado. Posebni so zaradi tradicije, morda tudi zaradi napetosti, na igrišču, na tribunah. Veliko generacij se je v preteklosti srečevalo z Zagrebom, to so bili težko pričakovani obračuni," je za 24ur.com povedal nekdanji jugoslovanski reprezentant, kasneje tudi funkcionar Rokometne zveze Slovenije, v vsakem primeru pa rokometna legenda Vlado Bojović.

"Te tekme so nekaj posebnega zaradi sosedskega rivalstva. Vladalo je od nekdaj. Malce so temperaturo na igrišču dvigovali sovražni vzkliki s tribun. Dejal bi, da so bile to nekoč tekme na ravni, če jih primerjam z nogometom, Maribor – Olimpija. Igrati jih ni bilo nikoli prav lahko, bolje rečeno so bile uvodne minute zelo zahtevne, igrali smo s cmokom v grlu. Nadaljevanje je bilo nekoliko lažje. Bistveno lažje pa je bilo po letu 2000, po tisti zmagi Slovenije nad Hrvaško v razprodanem Domu sportova, ko smo si zagotovili olimpijske igre v Sydneyju," se tekem spominja nekoč rekorder po številu nastopov v slovenski reprezentanci, krožni napadalec Tomaž Tomšič.

Zelo dobro se spominja, kako je bilo ob prihodu v dvorano, kako glasno so navijali Bad Blue Boys, nenazadnje kako spretno so jih v Golovcu nato preglasili Florijani. Že res, da je bilo težko biti navijač Celja sredi Zagreba, da je bilo na tekmah v legendarnem Golovcu vselej veliko do zob oboroženih policistov, ki so mirili razgrete hrvaške navijače, še več pa varnostnikov, ki so skušali zagotoviti varno spremljanje tekem slovenskim rokometnim navdušencem.

Za vse je kriv Tone Goršič
Rokometno zgodbo v Celju je do neke mere začel pisati profesor Tone Goršič, po končanem študiju na fakuleteti za šport v Zagrebu. Opazoval je fante, ki so v Celju igrali tudi vaterpolo in jih povabil k vadbi. »Tega ne bi vedel, če se ne bi enkrat debata v rokometnem krogu razvijala v to smer. Morda pa bi se še nekoliko dotaknil rivalstva, izvira tudi iz tega, da so številni igralci, tudi trenerji, nekoč nosili dres Celja in odšli v Zagreb oz. Je bila njihova smer ravno obratna,« še dodaja Bojović.

Vesel, da sem bil del tega
"Hvala, da imamo Celje, da imamo rednega udeleženca Lige prvakov. Če ne bi bil nekoč del tega kluba, ne bi nikoli začutil, kaj pomeni igranje balkanskega El Clasica. Danes, ko tekme spremljam po televiziji, se rad spomnim kako je bilo. Kako napeto že nekaj dni pred tekmo. Vsekakor to ni tista raven, na tribunah ni napeto, kot je bilo nekoč, še vedno pa je to velik derbi," je dodal Ribničan Tomšič, ki pogosto bodisi pred tv zaslonom bodisi na tribuni, stiska pesti za slovenske državne prvake.