'Slovenci imamo vrhunske športnike, a nam manjka domoljubja, kot ga imajo Hrvati'

Omiš je tudi letos prizorišče Mednarodnega kampa za rokometne vratarje, ki že 15. leto zapored povezuje mlade upe in največja imena svetovnega rokometa. Med njimi je tudi slovenski vratar Urh Kastelic, član nemškega prvoligaša Lemga.

"Tukaj sem že tretjič – bil sem 2022 in 2023, lani me ni bilo zaradi Olimpijskih iger, zdaj pa sem spet tu in uživam. Gre za izjemen projekt, kjer lahko otrokom prenesemo svoje znanje in izkušnje. V teh letih bi tudi sam z veseljem sodeloval kot udeleženec, a se mi je dogodek vedno prekrival z obveznostmi mlajših reprezentančnih selekcij. Zdaj pa sem tukaj kot demonstrator in mi je res lepo," je za net.hr povedal Kastelic.

Kastelic je lani s Slovenijo na olimpijskih igrah presenetil s prebojem v polfinale, nato pa ostal brez medalje. Slovenija je ob nesprejemljivem sodniškem kriteriju dvakrat izgubila z golom razlike – najprej proti Danski, nato še v tekmi za bron proti Špancem.

"Bil sem tretji vratar, igral sem le proti Nemčiji. Razočaranje je bilo veliko, saj se zelo težko sploh uvrstiš na igre, kaj šele da prideš v boj za medalje. Tudi priprave niso kazale na kakšen uspeh, a smo potem sestavili mozaik in prišli zelo daleč. Zdaj vemo, kako blizu smo bili, in ta občutek bo ostal z nami za vedno. A vsaj v Sloveniji se je spet začelo govoriti o rokometu – tudi to šteje," ocenjuje Kastelic.

Kastelic je dve sezoni branil v Zagrebu, kar opisuje kot najlepše obdobje svoje kariere. V pogovoru s hrvaškimi novinarji pa ni mogel mimo ključne razlike med hrvaškim in slovenskim športnim okoljem.

"Hrvaška je rokometna država. Vsi to vedo. Čeprav se Hrvati pritožujejo, da se rokomet spremlja le januarja, je bila ta zadnja medalja v Parizu izjemno pomembna – znova je ustvarila navdušenje. Slovenci imamo vrhunske športnike v različnih panogah, a nam manjka tista nacionalna enotnost in ponos. Hrvati oblečejo dres s kockicami takoj, ko igra reprezentanca. Pri nas se dresi pojavijo šele v polfinalu. Tega naboja, te evforije preprosto ni. In ko imaš občutek, da je cela država za tabo, da igraš za nekaj več, da si bil nekoč tudi ti otrok, ki si sanjal ta dres – takrat daš res vse od sebe. To je največja razlika med nami," je iskren Kastelic.

Po Zagrebu je slovenski vratar svojo pot nadaljeval v nemški Bundesligi – najprej pri Göppingenu, zdaj pa v Lemgu. Pravi, da je to najboljša liga na svetu, a z nekoliko drugačno atmosfero, kot jo je poznal v Zagrebu.

"Tu je vse profesionalno. Vsaka tekma je razprodana, vsaka ekipa ima več reprezentantov in vsako srečanje je nepredvidljivo. Za vratarje idealno. A življenje ni enako kot v Zagrebu. Tam sem bil z ekipo tudi po treningih, tukaj pa gre vsak svojo pot. Rokometa tu ne doživljajo kot druženje, ampak kot posel. Manjka ta 'gušt', ampak razumem – vsaka stvar ima svoje pluse in minuse," je zaključil Kastelic, ki še naprej uživa v vlogi mentorja mladim in v karieri, ki ga je iz Krškega ponesla na najvišjo raven evropskega rokometa.