Sol in poper ... nato pa druge začimbe

Slovenski odbojkarji so zapustili Milano, posamezniki že drugo noč preživeli v domači postelji, skoraj gotovo pa niso mirno spali. V sanjah jih preganja misel na neosvojitev medalje, na zapravljeno priložnost, ki se jim je ponujala, da bi ponovili Rim. Še petič na zadnjih šestih evropskih prvenstvih, turnir zapustili z medaljami okrog vratu. Neuspeh? Daleč od tega! Rezultatski polom? Niti približno! Učna ura? Definitivno! Od leta 2017 nisem izpustil evropskega prvenstva; podrobno sem spremljal dogajanje v izbrani vrsti od začetka priprav, tudi na prijateljskih tekmah, na samih tekmovanjih pa sem tri turnirje oddelal v celoti, Rim in Milano zgolj polfinali in obračuna za končno razvrstitev. Brez težav lahko rečem, da me je turnir v prestolnici Lombardije še najbolj spominjal na evropsko prvenstvo 2017, razlika je bila zgolj in samo v energiji. V Krakovu je bila slaba (ne le zaradi poškodb, ampak tudi kemije med reprezentanti in selektorjem), nekoliko boljša po utišanju Poljakov v osmini finala turnirja, po izpadu proti Rusiji pa ... 

Se je začelo novo poglavje slovenske odbojke. Tlakovanje poti proti vrhu Evrope. Še pred tem pa menjava selektorja, Alberto Giuliani je v najzahtevnejšem trenutku za slovensko moško odbojko sedel na vroč selektorski stolček. Nikoli bolj vroč, saj je Slovenija gostila evropsko prvenstvo vse do velikega finala turnirja. Na krilih glasnih, a vselej zahtevnih navijačev, so cilj izpolnili. Kljub spodrsljaju proti Severni Makedoniji in učni uri v dvoboju z Rusi. Leta 2021 je bil scenarij praktično enak, dva poraza na poti do velikega finala, epska zmaga proti Poljakom v razprodani dvorani Spodek. Medalje z evropskih prvenstev so postale obveza, čeprav je bilo jasno, da se bo nekega dne potrebno sprijazniti tudi z manj. Ko so leta 2023 izbranci Gheorgheja Cretuja v boju za bron igrali proti Francozom, ob vseh težavah, tudi neuvrstitvi Dejana Vinčića v izbrano vrsto na začetku, čemur je sledil naknadni vpoklic, se je izšlo srečno. S prvim bronom v zgodovini.

Leto dni kasneje je Slovenija prvič v zgodovini zaigrala na olimpijskih igrah. Sanje generacije so bile izpolnjene, v Parizu so merili na medaljo, končali turnir v četrtfinalu, previsoka ovira je bila Poljska. Strah pred razpadom slovenske izbrane vrste, slovesom najizkušenejših je bil upravičen, dve leti kasneje vidimo, da so slovenski odbojkarji sposobni prelomiti obljubo v dobro Slovenije in izbrane vrste.

Vzporedno s tem pa se odvija tudi proces pomlajevanja slovenske izbrane vrste pod taktirko Fabia Solija. Ne smemo oporekati, nihče na glas ne govori o pomladitvi in ta se dogaja. Lahko smo si enotni, da so se številni poznavalci, predvsem pa navijači, bali obstanka v Ligi narodov (VNL), Slovenija pa je dosegla zgodovinsko 3. mesto. Energija mladih je bila neverjetna, njihovi mentorji na treningih pa so bili izjemni. Usmerjali, pomagali, opozarjali, tudi povzdignili so glas, a zgolj zato, da bi se razumelo, da je pot do zastavljenih ciljev še dolga, prostora za napredek pa ogromno. In tudi, da izkušnje na tej ravni štejejo ogromno. In so najbolj vidne v ključnih trenutkih – denimo pri izenačenem izidu, pri minimalni prednosti, v trenutkih, ko je potrebno tekmo zaključiti. Tam za pregorevanje v želji po uspehu ni prostora. Napake pa so pogosto posledica pretirane utrujenosti. Pri Niku Mujanoviću denimo. Verjetno bi mu bilo veliko lažje, če bi bil zdrav Tonček Štern, izvrstno bi se dopolnjevala, morda celo oba igrala, s čimer je Italijan na slovenski klopi eksperimentiral, ko je bilo to mogoče. A dejstvo je, slovenska reprezentanca je pokazala največ, ko je bilo v slačilnici vse v najlepšem redu, ko je bila moč le te tisto nekaj, kar je navdušilo, a obenem strašilo selektorja.

Prizori, ko se na treningu, ali pa če želite tekmah, igralci ne strinjajo s šefom stroke so na tej ravni, ko gre za lov na medalje, stalnica. Ne gre za nespoštovanje, ampak željo po dialogu. Alberto Giuliani in posamezniki se pogosto niso strinjali, tudi Cretu je imel zaradi svoje neposrednosti pogosto težave s posamezniki. Soli pa se je očitno očitno odločil, da lahko zastavljeni končni cilj, olimpijske igre v Los Angelesu, doseže zgolj z mlajšimi igralci. In jim tudi, bodimo iskreni ponudil priložnost za dokazovanje skozi celoten turnir.

Uporabil je izraz s tistimi, ki lahko zdržijo to kakovostno raven. Prepričan sem, da so pripravljeni za dres slovenske izbrane vrste še prihodnji dve leti umirati vsi najboljši slovenski igralci, skupaj z vsemi mladimi, ki so zakorakali na veliko sceno. Vprašanje, če v očeh selektorja vsi še lahko dajejo, kar on išče. A ko slačilnica drži skupaj, so še vedno vsi šli preko sebe, tvegali poškodbe, znova oblekli dres slovenske izbrane vrste, čeprav so po Parizu sebi in svojim družinam obljubili, da je za njih reprezentanca zaključena zgodba. Zares odšel je le Dejan Vinčić, nekdo, ki lahko Sloveniji še vedno veliko da v procesu izobraževanja organizatorjev igre, sploh tistih najmlajših, ki bodo strah in trepet tekmecev čez 4 leta.

Do takrat pa je nujna povezanost vseh, ki so na voljo. Skupaj s strokovnim štabom. Saj veste, v meso najprej natremo sol in poper, šele nato pa tvegamo z modernimi začimbami. Lahko pa izberemo popolno tveganje in upamo, da bodo vsi pohvalili, kar so dobili na krožniku. Za slovensko odbojko so bila tveganja doslej redkost, zgodilo se je zgolj v nujnih primerih. In morda velja ohraniti omenjeni preverjen recept. Nikola Grbić po olimpijskih igrah ni rekel hvala izkušenim (Wilfredo Leon, Aleksander Sliwka, ...), ampak jih ima še vedno v izbrani vrsti, enako velja za Andreo Gianija na klopi Francozov (Trevor Clevenot, Antoine Brizard, Stephen Boyer), ki so začeli s procesom pomladitve. In glede na to, da baza v dvomilijonski deželi ni neskončna, potrebuje vsakogar od izkušenih, z ustreznimi vlogami. In selektorja, ki to razume. Nekaj, kar morajo razumeti vsi vpleteni.