"Ne obupati, boriti se je treba naprej," je v pogovoru za našo medijsko hišo sporočala Nataša Bokal. S temi besedami je opogumljala ljudi, ki so se tako kot ona spopadali z rakom. Nekdanja članica "vražjih Slovenk" je konec januarja umrla pri 58 letih.
Njeno najuspešnejše tekmovalno leto je bilo 1991. V Kranjski Gori je pred domačimi navijači slavila v slalomu in bila druga v veleslalomu, nato pa v Saalbachu postala svetovna slalomska podprvakinja. Ob koncu leta je bila izbrana za prvo športnico leta samostojne Slovenije. Nekaj mesecev pozneje je v Albertvillu kot prva športnica olimpijsko nastopila za samostojno državo. Slovenijo je pozneje zastopala še na igrah v Naganu in Salt Lake Cityju.
Rokometnim navijačem bo Edvard Kokšarov ostal "železni Edi", eden zaščitnih znakov generacije, ki je leta 2004 Celje Pivovarno Laško popeljala na evropski vrh. V celjskem dresu je preživel 12 sezon, osvojil devet državnih in šest pokalnih naslovov ter si z borbenostjo pridobil posebno mesto med navijači. Z Rusijo je bil svetovni prvak in olimpijski zmagovalec, v Celju pa kapetan in človek, ki je povezoval ekipo.
Po koncu igranja je ostal ob igrišču. Ob smrti je kot trener vodil Meškov Brest, novica, da je 31. marca pri komaj 50 letih nenadoma umrl, pa je pretresla rokometno javnost.
Tudi evropski nogomet se je poslovil od imen, ob katerih so odraščale generacije navijačev. Kevin Keegan je bil junak Liverpoola, Hamburga in Newcastla. Z Liverpoolom je osvojil tri angleške naslove in pokal evropskih prvakov, v Hamburgu pa si leta 1978 in 1979 priigral zlati žogi. Pozneje je Newcastle kot trener iz druge lige pripeljal do boja za angleški naslov. Njegova napadalna zasedba iz sezone 1995/96 je ostala ena najbolj prepoznavnih ekip tistega obdobja. Keegan je umrl 20. julija pri 75 letih.
Le enajst dni pozneje se je pri 66 letih poslovil Franco Baresi. Nogometno življenje je posvetil Milanu, pri katerem je preživel vso klubsko kariero in 15 sezon nosil kapetanski trak. Šest italijanskih naslovov, trije evropski in zlato s svetovnega prvenstva 1982 pripovedujejo o njegovih uspehih. Njegov pomen za Milan pa najbolje ponazarja številka šest, ki je postala eden simbolov kluba.
Septembra je žaloval še drugi del nogometnega Milana. Pri 83 letih je umrl Sandro Mazzola, eno največjih imen Interja. S črno-modrimi je bil štirikrat italijanski in dvakrat evropski prvak, z Italijo pa osvojil evropski naslov leta 1968 ter dve leti pozneje igral v finalu svetovnega prvenstva.
Velike zgodbe so se končevale tudi na trenerskih klopeh. Mircea Lucescu je še marca pri 80 letih vodil romunsko reprezentanco, 7. aprila pa je prišla vest o njegovi smrti. V dolgi karieri je zbral 35 lovorik, med njimi pokal UEFA s Šahtarjem leta 2009.
Dan za Lucescujem je umrl Duško Vujošević. Za privržence Partizana je bil Dule precej več kot trener z zbirko pokalov. S klubom je osvojil pet naslovov lige ABA in številne domače lovorike, leta 2009 postal najboljši trener Evrolige, leto pozneje pa beograjsko moštvo popeljal na njen zaključni turnir. Poslovil se je pri 67 letih.
Čez Atlantik sta svoje ekipe dolga leta vodila Don Nelson in Rick Adelman. Nelson je po petih igralskih naslovih z Bostonom kot trener pomagal spreminjati košarko z inovacijami in nižjimi peterkami. Adelman je zbral več kot tisoč zmag v NBA in Portland dvakrat popeljal v veliki finale.
Posebno mesto v košarkarski zgodovini si je s strelsko roko zagotovil Oscar Schmidt. Brazilska "sveta roka" ni nikoli igrala v NBA, a je postala vzor tudi zvezdnikom te lige, med njimi Kobeju Bryantu. Schmidt je nastopil na petih olimpijskih igrah in ostal najboljši strelec olimpijskih košarkarskih turnirjev. Njegova pot je vodila skozi klube v Braziliji, Italiji in Španiji, končala pa se je 17. aprila, ko je umrl pri 68 letih.
Košarka se je letos poslovila tudi od dveh velikanov starejših generacij: Uljane Semjonove, dvakratne olimpijske prvakinje s Sovjetsko zvezo, in Boba Pettita, prvega dobitnika nagrade MVP v NBA. Pettit je s St. Louis Hawksi leta 1958 osvojil tudi naslov prvaka.
Na dirkališčih in daleč zunaj njih je občudovanje vzbujal Alex Zanardi. Italijan je nastopal v Formuli 1, v ameriški seriji CART pa dvakrat postal prvak. Ko je leta 2001 v nesreči na Lausitzringu izgubil obe nogi, je sledila dolga pot okrevanja. Vrnil se je v dirkalnik s prilagojenimi komandami in si nato v drugem športu odprl povsem novo poglavje.
V parakolesarstvu je na igrah v Londonu in Riu de Janeiru osvojil štiri paraolimpijska zlata in dve srebrni medalji. Leta 2020 je med vožnjo z ročnim kolesom doživel še eno hudo prometno nesrečo in utrpel poškodbe glave. Umrl je 1. maja pri 59 letih. Za njim je ostala izjemna športna pot, zaznamovana z vrnitvami po najtežjih preizkušnjah.
Ameriški avtomobilizem je maja pretresla tudi smrt 41-letnega Kyla Buscha, dvakratnega prvaka najmočnejše serije NASCAR. Iz drugih severnoameriških lig so prihajale vesti o slovesu Mika Ditke, legendarnega igralca in trenerja šampionskih Chicago Bears, ter hokejistov Glenna Halla in Clauda Lemieuxa. Hall je za seboj pustil rekordnih 502 zaporednih nastopov v rednem delu NHL, Lemieux štiri Stanleyjeve pokale.
Ob vseh velikih karierah so posebej zabolela življenja, ki so se končala sredi tekmovalne poti. Jayden Adams, 25-letni južnoafriški nogometaš, je julija umrl le nekaj tednov po nastopu na svetovnem prvenstvu. Žalostna vest je prišla tudi na današnji praznik: po bolezni je umrla Ciara Mageean, evropska prvakinja na 1500 metrov iz Rima 2024. Stara je bila 34 let.
Tudi slovenski športni spomin seže daleč čez največje stadione. Februarja se je pri 84 letih poslovil Bruno Parma, mladinski svetovni prvak iz leta 1961 in dobitnik šestih ekipnih medalj na šahovskih olimpijadah. Nogomet je izgubil Miloša Šoškića, ki je Olimpijo zaznamoval kot igralec s 360 nastopi, trener in dolgoletni klubski delavec.
Odšli so še plavalec Matjaž Koželj, bronasti na evropskem prvenstvu leta 1989 in olimpijec iz Barcelone, hokejist Vlado Jug, član izbrane najboljše slovenske šesterke 20. stoletja, ter telovadec Drago Šoštarič, olimpijec iz Münchna 1972 in pozneje mednarodni sodnik. Slovenski alpinizem se je poslovil od Vanje Matijevca, člana odprave na Everest leta 1979 in pionirja himalajskih vzponov.
Ob njih se spominjamo Aleša Gučka, smučarskega učitelja in zgodovinarja, ter Rajka Šugmana, soustvarjalca samostojnega slovenskega olimpijskega gibanja in vodje reprezentance v Barceloni 1992. Svoje znanje sta mladim predajala tudi letos preminula trenerja Primož Praprotnik in Tevž Ružič. Atletika je izgubila dolgoletnega organizatorja, sodnika in novinarja Franca Mikca, športno novinarstvo pa Zorana Milovanoviča, prepoznavni glas Radia Maribor, in celjskega športnega poznavalca Gojka Kusića.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.