Tekle so solze ... In Edi bi bil ponosen

Vse od torkovega jutra v Celju, niti močno sonce ne more presekati sivine v zraku. Niso razlog problemi, ki so na dnevnem meniju vsakogar od prebivalcev mesta in okolice. Razlog tiči v športu, natančneje v rokometu, za vedno se je poslovil eden največjih rokometašev, ki so kdajkoli oblekli celjski dres in ga vsako tekmo nosili s ponosom, poslovil se je Edvard Kokšarov. Pri nepolnih 51 letih, v Minsku, kjer se je mudil na pripravah z beloruskim Meškov Brestom. Priznam, ko se mi je na mobilnem telefonu, v torkovih jutranjih urah izpisalo sporočilo, z vsebino: "Umrl je železni Edi," dan ni bil več enak. Veliko sem doživel in preživel v njegovi družbi, predvsem pa bil vesel vsakega njegovega nasveta, ki mi ga je lahko, kot rokometašu dal. Ni ga bilo vedno prijetno poslušati, ker je rekel točno tisto, česar nisi želel slišati. A želel ti je le dobro. Nikoli ni bil zvezda, prej nekdo, ki se te je iskreno razveselil, tudi če ga leta nisi videl. In ko je v popolnosti osvojil slovenski jezik, kar se mnogim še danes zdi tako zelo nemogoče, je pokazal raven spoštovanja. Do kluba, do delodajalca, do navijačev, do Celja in Slovenije.

Zato sem sinoči, čeprav mi je res užitek spremljati slovensko rokometno prihodnost na terenu (v dresu Celja in Trebnjega se skriva ogromno potanciala), stežka prestopil prag Zlatoroga. Zavedal sem se, da so praktično vsi v dvorano prišli z robčki. Ker bodo tekle solze. In nisem se zmotil.

Sinoči je bil v Zlatorogu poseben večer. Čustven, še pred uvodnim sodniškim žvižgom. Ne le zaradi rokometnega derbija Celje Pivovarna Laško – Trimo Trebnje, ki je vseboval vse, kar derbi mora (zmerno grobost na terenu, napetost na klopi, navijaško spremljavo Florijanov in Trebanjkih levov, borbenost na obeh straneh, jezo in veselje), ampak zaradi trenutkov pred tekmo. Glasno spodbujanje s tribun, podpornikov enih in drugih, je že na ogrevanju, pred uvodnim sodniškim žvižgom zamenjala tišina. Tišina, ki je zarezala v srce. Starejših rokometnih navdušencev najprej ob omembi imena Peter Hribernik, dolgoletnega rokometaša celjskega kluba. Kasneje rokometnega delavca in nekoga, ki se je vračal v rokometni hram v dobrem in slabem. Nato pa je uradni napovedovalec spregovoril o Edvardu Kokšarovu, ki je umrl v torkovih jutranjih urah.

"Bil je več, kot igralec, bil je simbol nepopustljivosti. Kapetan, pravi vodja moštva, človek, ki je navdihoval generacije. V Celju je igral med letoma 1999 in 2011, v tem času pa postal eden največjih, ki so kdajkoli nosili celjski dres. Njegova zapuščina bo vedno živela v našem klubu, med navijači, med vsemi, ki so ga imel kadarkoli možnost spoznati." Redki so sinoči v Zlatorogu zadrževali solze. Tisti na tribunah in tisti na igrišču. Tudi ob igrišču in za zapisnikarsko mizo.

Ob minuti molka so v Zlatorogu ugasnili loči. Pod stropom dvorane pa je svetil en dres, tisti s številko 23 in priimkom Kokšarov. Poklon igralcu, ruski rokometni legendi, ki je v 12 letih nošenja rumeno-zelenega dresa, poosebljal nekaj kar je z besedami težko opisati. Sedel je v srce vsakogar od podpornikov, ki so ga kdajkoli videli igrati, se boriti za barve najtrofejnejšega slovenskega moškega rokometnega kolektiva in to je bilo sinoči moč čutiti na tribunah.

"Včerajšnja zmaga je zanj," so v zgodnjih jutranjih urah zapisali na spletni strani celjskega kluba. In če bi Edi sinoči sedel na tribunah Zlatoroga, bi bil ponosen na vsakogar, ki bi ga videl igrati. Borbenost in nepopustljivost sta bili na zares visokem nivoju. Celjanov in Trebanjcev. In skoraj gotovo je to signal, ki ga je, tam zgoraj, čutil Edi. Ki bo v srcih rokometnih navdušencev, živel večno.