Vzporednice z Dončićem in Messijem upravičene

Bil je 17. december, v dvorani Zlatorog v Celju, gostovanje vodilne, do tistega trenutka neporažene zasedbe slovenskega državnega prvenstva Trima iz Trebnjega, na drugi strani pa mlada in poletna zasedba Celja Pivovarne Laško. Na položaju organizatorja igre Aljuš Anžič, 17-letnik, ki že lep čas čara na igrišču. Res je, na ravni svetovnih prvenstev kadetov in mladicev, a samo vprašanje trenutka je bilo, kdaj bo stopil v ospredje na članski ravni. Zaenkrat klubski. "S soigralci ciljamo na naslov državnega prvaka," je izstrelil ob prvem snidenju, ko je skupaj z reprezentančnima kolegoma, s katerima si deli slačilnico tudi na Opekarniški 15 Maijem Margučem in Matevžem Mlakarjem, korakal po celjskem mestnem parku.

Očitno mislil zelo resno. Bolj, kot osebna statistika ga zanima uspeh v rumeno – zelenem dresu. Ne osebna statistika, ampak način na katerega bo lahko prispeval tisto nekaj, kar s soigralci potrebujejo za končni uspeh. In kljub mladosti je igralec, ki ima že ta hip tisto nekaj več. V Slovenj Gradcu je prevzel odgovornost v zadnjih sekundah in dosegel gol za točko, v Škofji Loki je v zadnjih sekundah prispeval gol za zmago, pred dnevi je do takrat neporaženim Trebanjcem nasul 17 golov. "K temu je botrovalo dejstvo, da sem igral celotno tekmo, izvajal 7-metrovke. Tudi, če bi dal kakšen gol manj, ne bi bilo nič narobe, samo, da zmaga ostane doma," skromno pripomni mladenič, čigar ime se ni znašlo na seznamu selektorja Uroša Zormana. Je pa zanimivo, da je bil seznam igralcev objavljen naslednji dan po bleščeči predstavi, a vest o 17 golih rokometnega Lionela Messija je po pomembnosti prekašala novico o tem, koga je Ljubljančan na klopi polfinalistov olimpijskega turnirja uvrstil na seznam.

Zakaj Messija? Ker se ne zgodi prav pogosto, da talentirani športnik, otrok slovenskega, natančneje celjskega kluba, zavrne ponudbo Barcelone, rekorderjev po številu osvojenih naslovov zmagovalcev Lige prvakov.

Po 17 tekmah državnega prvenstva je s pivovarji na 3. mestu, v pokalnem tekmovanju so se uvrstili na zaključni turnir, 84 golov pa je nekaj, kar je posledica dobrega dela pod taktirko Klemna Luzarja, ki se iz tekme v tekmo trudi iz mlade in poletne zasedbe iztisniti maksimum.

Po slogu igre Anžič ne spominja na igralca, ki ga zanima gol, ampak raznovrstneža, kot je denimo član Barce, 20-letni Petar Cikuša Jeličič, ali pa slovenski reprezentant Domen Makuc. Igralci, ki imajo v naboru strelov, podaj, rešitev, tisto nekaj več. Mnogi, ki podrobneje spremljajo rokomet zadnja tri desetletja bi ob pogledu nanj rekli, kot nekoč francoski reprezentant Jackson Richardson (njegov sin Melvyn je danes soigralec Mitje Janca pri Wisli Plock), igralec na katerega tekmec ni bil nikoli dovolj dobro pripravljen in zanimivo, nosil je ravno številko 17. Ne, ne. Številko 17 sem izbral, ker je bila 8 že zasedena. Osem sta namreč nosili moja mami in sestra, dodaja Anžič, čigar mama Alenka je bila slovenska košarkarska reprezentantka, sestra Ana Nuša pa nosi kapetanski trak serijskih državnih prvakinj, košarkaric celjske Cinkarne.

Več nocoj v športnem delu oddaje 24UR.