Začetek dakarskega pekla

Od časov, ko je reli Dakar prečkal (severno) Afriko na vse mogoče načine in se načeloma končeval v Dakarju, se je veliko spremenilo. Vmesna selitev v Južno Ameriko, prepolovitev prostornine in teže motociklov, ukinitev štirikolesnikov, ki so jih zamenjali vse bolj razširjeni UTV-ji, "umiritev" razreda tovornjakov in letošnja vrnitev povsem serijskega razreda avtomobilov (ki imajo lahko spremenjeno le vzmetenje, zavore in hlajenje), v katerem dirka nadlegendarni 14-kratni zmagovalec te dirke Stephane Peterhansel. A favoriti v absolutnih kategorijah ostajajo predvsem najhitrejši dirkači lanske izvedbe.

Trasa letos ne prinaša revolucije v smislu geografije, saj je že sedmo leto ujeta v meje Savdske Arabije, a več kot dva milijona kvadratnih kilometrov prostora obljublja raznolikost med snegom v gorah na severu, morjem na zahodu in sipinami na jugu ter vzhodu. Letos na žalost večine dirkačev pričakujemo predvsem več makadamskih kolovozov in manj sipin, saj dirka prvič ne bo zavila v največjo peščeno puščavo sveta Rub al Khali. Meja z Jemnom (in Emirati) je skupaj z vojaško infrastrukturo v tem predelu očitno preblizu. Se pa ukinja nesmiselna "48hr crono stage," namesto tega se vračajo klasične maratonske etape, ena tudi v avanturističnem stilu brez infrastrukture, ki vrača pridih "klasičnih" Dakarjev.

Vse etape, razen zadnje, bodo daljše od 400 kilometrov (s hitrostnimi preizkušnjami med 300 in 500 kilometri), tri bodo dolge celo okoli 900 kilometrov. Kar je brutalno, a daleč od serij etap, daljših od 1000 kilometrov, kot jih je premagoval "klasični" Dakar v Afriki. A takrat je bil ta reli predvsem avantura, danes pa je predvsem dirka, zato tudi ne čudi, da bodo letos imeli na posebej kamnitih etapah avtomobilisti dva "pitstopa" za menjavo gum, motoristi pa štiri svoje etape, ki jih ne bodo delili z avtomobili in tovornjaki. Nekaj v imenu varnosti, nekaj pa zato, da bodo avtomobilisti imeli težje navigacijsko delo.

Med avtomobilisti bi lanski zmagovalec Jazid Al Rajhi – domačin, ki najbolje pozna puščavo Savdske Arabije, moral imeti največjo konkurenco v nekdanjih serijskih zmagovalcih Carlosu Sainzu in Naserju Al Atijahu. Čeprav lanski Rajhijev presenetljivi rival Henk Lategan še ni rekel zadnje besede. Predvsem pa ne smemo pozabiti na kralja relija Sebastiena Loeba, ki mu med vsemi uspehi v dirkaški karieri manjka le še dakarska zmaga in je na devetih Dakarjih ob 28 etapnih zmagah petkrat stal na končnih stopničkah. Prolog, ki med avtomobilisti ne šteje v skupno razvrstitev, je danes sicer dobil eden najbolj vsestranskih dirkačev sveta, nekdanja legenda DTM-a in relikrosa Mattias Ekstrom, a cilj je še 8000 kilometrov daleč ...

Med motoristi sta favorita predvsem Daniel Sanders, ki se je lani "sprehodil" do zmage, in njegov že lani največji rival Toscha Schareina. Pričakujemo predvsem boj KTM-a proti Hondi z možnostjo resnega presenečenja, ki je med motoristi, še posebej izpostavljenimi poškodbam, vedno mogoče.

Simon Marčič in Toni Mulec težko presenetita v absolutni konkurenci - v borbi s tovarniškimi vozniki, a stopničke in etapne zmage v njunih razredih ne bi smele več biti presenečenje. Današnji uvod, ki z 22 kilometri na 8000-kilometrski dirki nima resnega pomena, je sicer dobil Edgar Canet in z 20 leti postal najmlajši etapni zmagovalec Dakarja (ni v sorodu z zvezdnikom razreda Moto2 Aronom). Slovenec Toni Mulec je bil v svojem razredu Rally2 deveti (absolutno 23.), Simon Marčič pa 11. v razredu Original (absolutno 56.), a to je šele ogrevanje ...

Simon Marčič je že dakarski veteran. Letos starta dvanajstič - ponovno v razredu Original, kjer je zunanja pomoč mehanikov prepovedana in je vsak dirkač sam v borbi s seboj, motociklom in puščavo. Po etapni zmagi v razredu še vedno lovi skupne stopničke, a po lanski hudi nesreči se zaveda, da je letos še kako pomemben tudi cilj.

Toni Mulec, ki kot testni voznik KTM-a dirka v poltovarniški ekipi, zadnja tri leta stopnjuje svoje rezultate in na svojem četrtem Dakarju v razredu netovarniških dirkačev Rally2 cilja na skupne stopničke in etapno zmago, ki se mu je pred leti za las izmuznila. In čeprav se zdijo Stanovnikove etapne stopničke v absolutni konkurenci izpred več kot dveh desetletij težko ponovljive, se Toni lahko približa najboljšemu slovenskemu absolutnemu skupnemu rezultatu Mirana Stanovnika na samem robu najhitrejše deseterice.