Reprezentanca brez Ačimoviča

Dolgoletni član slovenske nogometne reprezentance Milenko Ačimovič je obvestil Nogometno zvezo Slovenije (NZS) in vodstvo reprezentance, da ne bo več nastopal za izbrano vrsto.

Razloge za svojo odločitev, ki so ji po njegovih besedah botrovale poškodbe in preobremenjenost, bo Ačimovič podal v naslednjih dneh, so sporočili z NZS.

Nogometna pot Ačimoviča

Ačimovič je svojo nogometno pot pričel v mladinskih selekcijah ljubljanske Olimpije. Kot izredno nadarjen nogometaš je že pri sedemnajstih letih odigral tri prvenstvene tekme za Železničar iz Šiške. Na prvoligaška igrišča je znova stopil v sezoni 1996/1997, ko je igral za svoj matični klub. V tej in prihodnji sezoni, je na 34 tekmah zadel sedemkrat, kar je bilo dovolj, da ga je sredi leta kupila beograjska Crvena zvezda.

Naslednja tri leta in pol je Ačimovič odigral v Beogradu in se v tem času razvil v kvalitetnega napadalca. Po uspešnih nastopih na evropskem prvenstvu na Nizozemskem in v Belgiji leta 2000 in predvsem na svetovnem prvenstvu na Japonskem in v Južni Koreji leta 2002, so se za slovenskega igralca začeli zanimati večji evropski klubi. Poleti leta 2002 je Ačimovič zapustil Beograd in prestopil k londonskemu premierligašu Tottenhamu. V prvi sezoni je odigral nekaj tekem, vendar nikoli ni začel v prvi postavi. Večino druge sezone je presedel na klopi za rezervne igralce.

Pred naslednjo sezono je Ačimovič sprejel ponudbo francoskega Lillea in jeseni 2004 zaigral v francoski prvi ligi. Njegov začetni učinek je bil zelo dober, zato si je kmalu priboril mesto v prvi enajsterici. Igral je tudi v pokalu UEFA, kjer je s francoskim klubom prišel do osmine finala. Ob koncu sezone 2004/2005 je njegov klub zasedel drugo mesto v domačem prvenstvu in se preko kvalifikacij uvrstil v ligo prvakov. Njegova minutaža je bila v šestih tekmah predtekmovanja precej nestalna. Njegov trenutek je prišel na domači tekmi z Manchester Unitedom, ko je tekmo začel in zadel zmagoviti gol za zmago z 1:0.

Za reprezentanco je Ačimovič prvič zaigral 22. aprila 1998 v Murski Soboti, na prijateljski tekmi proti Češki. Že na naslednji tekmi pa je dosegel tudi svoj prvi zadetek v majici z državnim grbom. Pod vodstvom Srečka Katanca se ga je držal sloves "jokerja", saj je na vsaki tekmi nastopil v drugem polčasu kot zamenjava za enega izmed starejših napadalcev. Nekoliko več je začel igrati v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Koreji in na Japonskem. Tudi na prvenstvu je v treh tekmah odigral skupaj 149 minut, torej približno en polčas na vsaki tekmi. Po Katančevem odhodu sta tako Bojan Prašnikar kot Brane Oblak začela resno računati nanj. Posebej Oblak je Ačimoviča postavil za vodjo na igrišču, čeprav je kapetanski trak pripadel najbolj izkušenemu reprezentantu Aleksandru Knavsu.