Ob mladi plavolaski bujnih oblin je bil tudi vsebini primeren velik masten naslov: “Brazilski as je z menoj dosegel osem zadetkov.”Ona je 23- letna Angležinja Lisa Collins, brazilski as pa je as, ki si ga bodo angleški reprezantanti, posebej eden od njih, in angleški navijači zelo dobro zapomnili in dolgo pomnili: Gaucho Ronaldinho. Naključje, ali usoda, ali celo zla sreča, ki jo je priklicala naslovnica Suna, bodo pomislili vraževerni, so hoteli, da je prav Ronaldinho z enim samim neverjetnim zadetkom z velike razdalje, iz prostega strela - zapečatil usodo Lisinih rojakov na svetovnem prvenstvu. Angležem je torej dal celo devet golov. Osem, ki jih je dal Lisi, mu ne zamerijo, devetega, s katerim je v slogu teniških igralcev lobiral angleškega vratarja, pa mu ne bodo odpustili.
Dan zelo dolgih angleških obrazov po skoraj treh tednih iz tekme v tekmo večjih pričakovanj, ki so med Angleži ustvarili mešanico nogometne vročice, euforije in blaznosti, je zelo hitro streznil veliko večino navijačev, čeprav so tekmo z Brazilci navsezgodaj obilno zalivali s pivom. London je bil spet enkrat videti kot zapuščeno mesto, vsepovsod razen na trafalgarskem trgu, kjer je tisoče navijačev gledalo tekmo na orjaškem zaslonu, dokler ni bilo iz pubov slišati huronskega navdušenja nad golom Michaela Owena, s katerim so Angleži povedli z ena proti nič.
Najmanj 20 milijonov Angležev, večina moškega spola, je bilo zjutraj pred teve zasloni, od tega 4 milijone v pubih, tradicionalnem prizorišču kolektivnih ogledov nogometnih tekem. Optimistični lastniki približno polovice od blizu 60.000 pubov v Angliji so zaprosili za dovoljenje za točenje alkohola od pol osmih naprej v deželi, v kateri sicer pred pol dvanajsto ne najdeš odprtega puba. Optimistični zato, ker so morali še pred prvenstvom za vsako tekmo posebej zaprositi za to dovoljenje. Pesmistična polovica, ki ni pričakovala, da bo Anglija prišla do četrtfinala, je z zavistjo gledala, kako si optimistični gostilničarji polnijo žepe. Med tekmo z Dansko, ki je bila res popoldne in v soboto, ko so bili vsi pubi po deželi polni, so Otočani popili za 80 milijonov funtov alkohola, v glavnem piva. Kdo ve, koliko so ga popili po porazu, da bi se potolažili.
Vsaj desetih milijonov ljudi ni bilo v službi, 6 milijonov pa jih je tekmo gledalo v službi, saj so številni delodajalci posebej za to priložnost kupili televizorje z velikimi zasloni, da ne bi šel cel delovni dan po zlu, oziroma, da ne bi bilo preveč bolniških. Tudi šole so sodelovale v vsesplošni euforiji, ki jo je najbolj spodbujala zmaga (3:0) nad Dansko, po kateri so posebej tabloidi navijače hranili s prepričanjem, da gre lahko Anglija do konca. Nekatere so učencem dovolile, da pridejo v šolo po tekmi, druge pa jih pozvale, naj pridejo v šole prej, da bi si v družbi sošolcev ogledali, kot so dejali, najbolj pomembno tekmo letošnjega prvenstva. Nogometna vročica je udarila v glavo tudi politikom. Nekdanji minister za šport, zdaj poslanec Tony Banks je od premierja Tonyja Blaira v parlamentu zahteval, naj ponedeljek po finalu prvenstva razglasi za dela prosti državni praznik – da bi lahko ljudje ali praznovali ali žalovali. Blair mu je v smehu odgovoril, da bo resno premislil, dodal pa, da bi bilo prej dobro premagati Brazilijo.
Razpoloženje je bilo zelo optimistično, kar potrjuje podatek, da so v tem tednu prodali več kot 40.000 angleških “križarskih”zastavic Svetega Jurija –na dan, ki so sicer že od vsega začetka prvenstva “krasile” številne hiše in avtomobile. Največja upanja so polagali na Davida Beckhama in Michaela Owena, ter Ria Fernandesa v obrambi, predvsem pa na švedskega selektorja Eriksson, ki so ga do poraza v četrtfinalu častili že skoraj kot polboga. Medtem ko so nogometni komentatorji hvalili njegovo “hladnost” so ga pohvalili tudi psihologi in seksologi, ker je dovolil, da so dan pred tekmo na prizorišče prvenstva dopotovale *ene in dekleta igralcev, ki jih ti niso videli in čutili že tri tedne. Prišle so kot nagrada za zmago, vendar pa tudi kot tolažba v primeru poraza.
Stavničarjem so Otočani samo za to tekmo znosili 20 milijonov funtov. Najbolj odmeva najvišja stava. Neimenovani gospod je celo 100.000 funtov (35 milijonov slovenskih tolarjev) stavil na... angleško zmago in jih izgubil. Resni komentatorji brazilsko zmago pripisujejo veliko boljšemu brazilskemu obvladovanju žoge in temu, da je Angležem v drugem polčasu zmanjkalo energije in idej, manj resni in številni navijači, ki iščejo grešnega kozla, pa prst krivde uperjajo v veteranskega 38- letnega vratarja Davida Seamana, ki naj bi po nepotrebnem „spustil”, zmagoviti, Ronaldinhov gol. Njegove krokodilje solze kot da so potrjevale občutek krivde, čeprav je jokal bolj zato, ker je bilo to zanesljivo zadnje svetovno prvenstvo in morda celo zadnja reprezentančna tekma enega od najboljših vratarjev vseh časov, ki je obljubil, da si bo ostrigel čop in obril brke, če bi Angleži postali svetovni prvaki. Prav gotovo se ni želel posloviti kot... krivec. Selektor Eriksson kljub temu, da je hvalil svojo mlado reprezentanco, in dejal, da je ponosen nanjo, ni mogel skriti razočaranja nad tem, da niso znali, ali mogli izkoristiti premoči enega igralca, ki so jo imeli večji del drugega polčasa. Kapetan David Beckham, ki kljub drugačnim napovedim ni uresničil napovedi o spremembi mohikanske pričeske, je kratko ocenil, da bi bila sramota, če bi kdor koli za poraz krivil Seamana, dodal pa, da enostavno niso imeli dobrega dneva.
Velika večina angleških navijačev se je presenetljivo mirno in športno sprijaznila s porazom v dvoboju z boljšim tekmecem in nekateri so bili kljub porazu dobre volje in so praznovali ves dan - varuhi reda in miru so upali, da bo pri tem ostalo tudi, ko bo padel mrak. Ko se bo zjasnilo in se bodo solze posušile bodo Angleži bolj stvarno svoj nastop na svetovnem prvenstvu ocenili kot uspeh, posebej, če bodo, kot je prepričana večina Britancev, prvaki postali Brazilci, ki jih Angleži na svetovnih prvenstvih niso še nikoli premagali.
