Predstave varovancev prvega strokovnega moža slovenske izbrane vrste Toneta Tislja so bile na zaključnem turnirju naravnost fenomenalne, po vrsti so padale mnoge uveljavljene reprezentance Stare celine. Islandija, Srbija in Črna gora, Francija, Hrvaška nikakor niso znale najti pravega recepta za navdihnjeno igro bojevitih gostiteljev, ki so celo Slovenijo dvignili na noge in jo prikovali pred televizijske ekrane. Z izjemo kakšnih šest tisoč srečnežev, ki so si priborili dragoceni košček papirja - vstopnico in si neposredno ogledali sanjske predstave, ki so jih uprizorili Dušan Podpečan, Ognjen Backovič, Renato Vugrinec, Zoran Jovičič, Andrej Kastelic, Vid Kavtičnik, Branko Bedekovič, Roman Pungartnik, Gorazd Škof, Tomaž Tomšič, Ivan Simonovič, Aleš Pajovič, Beno Lapajne, Boštjan Ficko, Uroš Zorman in Zoran Lubej.
Slovenska reprezentanca na zaključnem turnirju ni mogla premagati le nemške izbrane vrste, z njo je doživela dva gladka poraza. "Nemci so bili enostavno boljši v vseh segmentih igre," je dejal slovenski selektor in dodal: "Mojim fantom ne morem ničesar očitati. Še nikoli niso bili v podobni situaciji. Prvič v zgodovini so igrali osem tekem na zaključnem turnirju, kar je izjemen napor ne le za njih, temveč tudi zame. Najbolj pomembno je, da so vsi pustili srce na igrišču in dostojno zastopali slovenske barve. Narodni naboj je bil vsekakor največji motiv mojih varovancev. Igrati pred svojimi gledalci in na domačem terenu je bilo za vsakega posebno in težko ponovljivo doživetje. Zahvalil bi se vsem, tako igralcem, sodelavcem, gledalcem, pokroviteljem, prav vsi so prispevali svoj kamenček v prelep rokometni mozaik. Mi smo mala država, vendar konkurenčna velikim."
Tiselj je poudaril, da si za osvojeno drugo mesto zasluge lastijo tudi njegovi predhodniki na klopi slovenske reprezentance. "Mojim predhodnikom vsekakor pripadajo zasluge za ta športni podvig, ravno tako klubskim trenerjem, predvsem Požunu v Celju in Vajglu v Velenju. Prepričan sem, da Slovenija razpolaga z vrhunsko stroko, ki zna vzgajati igralce in je pred njo svetla perspektiva," je poudaril trenutno najbolj vroče slovensko trenersko ime in razkril svojo skrivnost uspeha. "Dekleta z Galjevice so me naučile zmagovati. Vse to sem uporabil tudi v moški konkurenci. V vsakem primeru je pri vsakem uspehu ključnega pomena zdravo razmišljanje. Če so v glavi zadeve razčiščene, potem je vse lažje. V pripravljalnem obdobju in med evropskim prvenstvom smo delovali kot složna družina, obstajalo je medsebojno zaupanje in vera, da se lahko osvoji kolajna. V vsakem primeru so moji igralci veliko pridobili na tem zaključnem turnirju, bodisi po športni ali človeški plati," je še dodal celjski trener.
Slovenija je vsekakor poživila evropsko reprezentančno sceno, mnogi igralci pa so opozorili nase. Največkrat omenjen je vsekakor Vid Kavtičnik, ki navzlic svojim rosno mladim športnim letom kaže izjemno zrele predstave, vredne največjih rokometnih mojstrov. Renato Vugrinec je še enkrat dokazal svoje velike zmožnosti, prav tako tudi drugi slovenski "legionarji", ki branijo barve španskih ali francoskih klubov. V slovenski reprezentanci sicer ni zaslediti zvezdnikov, srebrno kolajno so osvojili z moštveno igro in premagali celo nesrečne poškodbe, ki so v drugem delu tekmovanja zdesetkale našo selekcijo.
Z zdravim Pungartnikom, Jovičičem in Simonovičem ter Ukrajincem s slovenskim potnim listom Sergejom Rutenkom, ki mu je Mednarodna rokometna zveza (IHF) onemogočila nastop na zaključnem turnirju, bi bila Slovenija še močnejša...
Izčrpani igralci se vračajo v vsakdan
Osem tekem v enajstih dneh je igralce pripeljalo na rob sprejemljive obremenitve. "Igralci ležijo v sobah in prejemajo infuzije. Na nogah imajo žulje, vendar se vsega tega na tekmi ne vidi," je povedal nemški selektor Heiner Brandt. Nemci so zato že napovedali, da bodo na kongresu EHF maja na Cipru skušali doseči, da se rokometno evropsko prvenstvo podaljša z zdajšnjih 11 na 14 dni.
