Kaj lahko pričakujemo v Tuniziji?
Od naših fantov že kar pregovorno pričakujemo veliko. Po uspehih v zadnjih letih in glede na kvaliteto lahko realno dosežemo dober rezultat. Sicer smo v Atenah doživeli razočaranje, zdaj pa s pomlajeno reprezentanco upamo na ponoven vzpon v zgornji del svetovnega rokometa.
V naši skupini nas v Tuniziji čakajo Rusija, Islandija, Češka, Alžirija in Kuvajt, vsaj tretje mesto pa vodi v nadaljnje boje.
Menim, da tretje mesto ne bi smelo biti vprašljivo. Prav gotovo smo boljši od Alžirije, Kuvajta in Češke. Čeprav moram poudariti, da bodo Čehi izjemno motivirani, že pred časom so opravili menjavo generacij in brez previdnosti ne bo šlo. O Rusiji in Islandiji ne gre izgubljati besed, a tudi ti reprezentanci prihajata v Tunizijo krepko pomlajeni. Seveda gre še zmeraj za ugledna imena in bogato tradicijo, toliko o prvih treh mestih v skupini.
Glavno orožje naše reprezentance, meni Vid Kavtičnik, naj bi bili protinapadi. Se strinjate?
Lahko bi se strinjal. Imamo zelo hitra krila, igralce, ki znajo podati, in odlične vratarje. Ta recept bi lahko uporabljali bolj pogosto kot doslej.
V naši reprezentanci zdaj ne igra kar osem igralcev, ki so lani na evropskem prvenstvu osvojili srebro. K temu je botrovala tudi konkretna pomladitev ekipe selektorja Slavka Iveziča.
Po nekaterih odpovedih je bil selektor prisiljen v takšno potezo. Kar imamo, pač imamo, verjamem, da je reprezentanca še vedno dovolj kvalitetna. Zdaj bodo mlajši dobili več priložnosti in to je vsekakor pozitivno. Fantje se bodo želeli dokazati, gotovo bodo zelo borbeni, enostavno jim moramo zaupati.
Kaj pa pomanjkanje izkušenj?
To zna biti na velikih tekmovanjih, ko gre za turnirski sistem, pogosto kar velik problem. Menim pa, da so naši fizično dobro pripravljeni in da bodo določene pomanjkljivosti skušali odpraviti z ostrim tempom.
Dolgoročni cilj reprezentance so olimpijske igre v Pekingu leta 2008.
Rokometna zveza Slovenije je selektorju Iveziču zaupala štiriletni mandat in izbrana vrsta naj bi se do Pekinga kalila in nabirala izkušnje. Jedro ekipe je bolj ali manj znano, vrhunec naj bi sledil v kitajski prestolnici. Medalja? Zakaj pa ne, visoke cilje moramo imeti pred seboj. Zaenkrat sicer moramo biti potrpežljivi, a slej ko prej se bodo reprezentanti morali sprijazniti tudi s pritiskom.
