Tudi košarkarska Moskva je bila za košarkarje Uniona Olimpije „prehladna“. Favorizirani CSKA je moštvo trenerja Memija Bečiroviča sicer lahkotno premagal le s 17 točkami razlike, vendar, ob tem sta zelo moteča najmanj dva „fakta“. Prvi, da je CSKA brez poškodovanega Matjaža Smodiša najverjetneje odigral najslabšo tekmo v letošnji tekmovalni sezoni in drugo, da so ljubljanski košarkarji kljub temu vnovič žalostno „pokleknili“ v že vnaprej izgubljenem igralnem sistemu, brez ponosa in borbenosti ter kolektivnega dokazovanja vrednosti.

Z moštvom Uniona Olimpije je nekaj res hudo narobe, saj se zdi, da trener Bečirovič nima več kontrole nad svojimi igralci in igralnim ustrojem, kar le potrjuje dejstvo, da se šef strokovnega štaba počasi vendarle približuje izhodnim tivolskim vratom. Vendar, ali bo vodstvo kluba na odgovornost in izpolnjevanje osnovnih profesionalnih ter nenazadnje pogodbenih obveznosti končno poklicalo tudi zeleno-bele košarkarje ali vsaj nekatere ključne akterje?

Za tekmovalni in rezultatski potop v tem delu sezone 2007/2008 nikakor ne moreta biti kriva le trener Bečirovič in direktor Janez Rajgelj, zato bi moral klubski upravni že zdavnaj (denarno) kaznovati tudi kakšnega tivolskega igralca. To, kar so tivolski igralci pokazali v Moskvi, je prava, najnovejša „degradacija“ ljubljanske in slovenske košarke, ki ni vredna prav veliko pokroviteljskih evrov. Večina igralcev, ki v tej tekmovalni sezoni nastopajo za Union Olimpijo, preprosto ne sodi v košarkarski Tivoli, na potezi pa je ponovno vodstvo kluba, ki bi moralo že pred časom odločno presekati košarkarski pogreb v Tivoliju.

Moskovska sanacija

Kaj torej storiti? Če iz Tivolija odide trener Bečirovič, bo to za razbito igralsko zasedbo novi šok, saj bo na mestu direktorja kluba še naprej nekontrolirano vedril Rajgelj, brez pomoči „neobstoječega“ športnega direktorja in nujne odgovornosti famoznega upravnega odbora kluba. V Ljubljano zdaj v nekaj dneh prihajata zelo nevarna tekmeca, Zadar v Ligi NLB in Žalgiris v Evroligi, ki bosta za Union Olimpijo v obeh tekmovanjih pravzaprav letošnja odločilna "krojača".

Prvi mož Uniona Olimpije Jure Jež bi moral že prvega dne svojega ustoličenja na vseh ravneh in po začrtanih kriterijih voditi klubsko politiko, ne pa, da se tudi klubski predsednik pri vseh odločitvah neproduktivno „skriva“ za upravnim odborom, le ta pa za skrivnostno sanacijo kluba. In res, zdaj čakamo le še na odgovor, da je tudi za poraz v Moskvi „kriva“ sanacija kluba, ki pa je vodstvo kluba nikakor ne more izpeljati v eni tekmovalni sezoni ali v letu dni.

Union Olimpija pač potrebuje kar nekaj sezon ali let, da bo morda postala normalno urejen in kredibilen slovenski klub, ki bo deloval in izgledal tako, da se košarkarski Tivoli ne bo tresel 25 ur na dan.