Bron v smuku in življenjska pot, ki je tlakovana daleč od žarometov

V karieri izkušernega Italijana Dominika Parisa so številke osupljive. 19 zmag v smuku svetovnega pokala, pet v superveleslalomu, svetovni podprvak v smuku leta 2013, svetovni prvak v superveleslalomu 2019 in istega leta še mali kristalni globus v superveleslalomu. Ob tem kar sedem sezon med najboljšimi tremi smukači svetovnega pokala, tudi v aktualni sezoni drži tretje mesto. Paradoks njegove zgodbe pa ostaja – nikoli mu ni uspelo osvojiti skupnega smukaškega globusa ali olimpijske kolajne. A prav olimpijski bron v Cortini daje tej karieri poseben pečat. Še toliko bolj, če pogledamo, od kod je prišel.

Kot 16-letnik je zaradi težav z razredničarko zapustil šolo. Takrat ga učilnice niso zanimale – želel je tekmovati, uživati življenje in se zabavati, trening pa mu je bil prej breme kot poslanstvo. Preživljal se je tudi kot zidar, delo, ki je daleč od bleščečih smučarskih aren, a ga je naučilo trdega dela.

Pri 18 letih je zapustil dom in odšel v švicarske Alpe, kjer je 100 dni delal kot pastir. Vstajanje ob pol štirih zjutraj, samota gora in vsakodnevna odgovornost so ga prekalili bolj kot katerikoli trening. Tam se je začela preobrazba – iz uporniškega fanta v tekmovalca, ki razume pomen discipline, vztrajnosti in garanja.

Zato olimpijski bron ni le medalja. Je simbol poti, ki ni bila ravna. Od zidarja in pastirja do svetovnega prvaka in olimpijca. Na dan, ko je smuk pisal olimpijske zgodbe, je postal junak dneva – in dokaz, da tudi najbolj nenavadne poti lahko vodijo na stopničke.