Po 43 letih dočakal Stenmarkov podpis pod očetovo fotografijo

V enem izmed ljubljanskih gostinskih lokalov so se pred dnevi oči odraslega moškega svetile kot otroške. "Od prijatelja, ki je lastnik, sem izvedel, da bo Bojan Križaj, ki je sicer reden gost, tokrat na večerjo pripeljal še Ingemarja Stenmarka, ker ta za nekaj dni prihaja v Slovenijo," za 24ur.com svojo anekdoto začne opisovati Borut. 

"Spomnil sem se, da imam nekje sliki obeh, ki ju je v preteklosti posnel moj oče v Kranjski Gori. Bili smo precej smučarska družina, veliko smo smučali in mama je naredila tudi album z mojimi prvimi smučarskimi koraki. Tja je tudi pripisala, da sta bila oba moja vzornika, ko sem bil star komaj tri leta. Takoj sem jo poklical in prosil, naj najde ta album," nadaljuje svojo pripoved.

Mati ga je res našla in Borut ga je prinesel s sabo, sedli so skupaj, se nasmejali spominom na preteklost, očetovi fotografiji sta okrasila avtograma, album malega Boruta pa je dobil tudi nove slike odraslih legend, ki sta vez ohranila vse do danes.

"Večja prijatelja sva zdaj, ko je tekmovalno obdobje mimo, kot pa prej," je na Elanovem 80. rojstnem dnevu novinarjem smeje pripovedoval Križaj. Prav zaradi te slovesne priložnosti je v Slovenijo prišel tudi švedski velikan. "Stenmark je dejansko živel v nekem svojem svetu, mi smo imeli ves čas tarčo na njegovem hrbtu, kako ga sklatiti oziroma kako ga premagati. Včasih nam je uspelo, velikokrat pa ne," je prostodušno priznal. Odgovora, zakaj je tako izstopal, niso našli. "Če bi vedeli, zakaj, bi bili mi boljši in ne bi bil on tako," meni še danes. 

Predstavniki sedme sile smo se seveda nagnetli tudi okoli Stenmarka, ki kljub poznejšim uspehom mlajše generacije, denimo Marcela Hirscherja in Mikaele Shiffrin, še vedno velja za največjo smučarsko legendo vseh časov. Na sončni strani Alp se zdijo njegovi uspehi tudi malo slovenski, saj je vso kariero preživel na Elankah in z njimi dosegal tudi vse te uspehe, ki so ga z zlatimi črkami za vedno zapisali na bele strmine.

"Bilo je le naključje, dobil sem ponudbo, da bi preizkusil te smuči, plačal sem tri evre za par. Naslednjo zimsko sezono bi moral voziti smuči drugega proizvajalca, vendar se ta ni pojavil, zato sem vzel Elanke," nam je ta teden pripovedoval v Begunjah. Ostalo je zgodovina.

Postal je serijski zmagovalec, nanizal je 86 zmag, postal je najuspešnejši tekmovalec v svetovnem pokalu. Vmes so ga seveda začeli snubiti tudi drugi, preizkušal je tudi druge smuči, vendar je bil na Elanovih vedno najhitrejši, zato jih nikoli ni zamenjal. Poleg kakovostnega izdelka so pomembno vlogo pri tem, da so ga obdržali kot stranko, odigrali tudi zaposleni. "Vedno so bili prijazni, to se mi je zdelo zelo pomembno," je dodal.

Na vrhuncu Križaja in Stenmarka je po ocenah Leona Korošca na Elankah tekmovalo kar okoli 20 udeležencev svetovnega pokala. Še vedno imajo sicer celovit program tekmovalnih smuči za vse kategorije, v določenih starostnih skupinah, denimo U14, pri mladincih, je zastopanost Elana 30- do 40-odstotna. "Ko pa enkrat športniki pridejo do ravni, ko od smučarske znamke pričakujejo ne le odlične izdelke, ampak tudi relativno močno sponzorsko in finančno podporo, je pa naša smer smučarski kros," opisuje panogo, na katero so se osredotočili, tekmovalci na njihovih smučeh pa so z letošnjega svetovnega prvenstva prinesli kar nekaj medalj.

"To je zdaj naš fokus za vrhunski šport. V smučarskem krosu smo ena od vodilnih, če ne ta trenutek celo vodilna blagovna znamka. V alpskem segmentu, slalomu, veleslalomu pa ne gremo več v sponzoriranje najboljših," je pojasnil direktor športne divizije v podjetju. "Vrhunske športnike zalagaš z opremo, velikokrat tudi s serviserjem in vsem, kar pride poleg, z avtomobilom. Vsak športnik pa ima tudi pogodbo za uspehe," razloži, kako velik finančni zalogaj lahko pomenijo določene smuči na zmagovalnem odru.

"To so zavestne odločitve smučarskih znamk, kam bodo vlagale svoj marketinški denar. V 80. letih drugega ni bilo, imel si tekmovalni šport in televizijo. Takrat je bilo smiselno, saj si na ta način ponesel svojo blagovno znamko v svet. Danes - z družbenimi omrežji, z internetom, z milijonom možnosti, ki obstajajo na mestih prodaje - pa je treba marketinško mešanico zložiti nekoliko drugače," pravi, da se o tem, kam vlagati sredstva, osredotočajo tudi glede na marketinške prioritete.

Križaj in Stenmark sta tekmovala v zlatih časih smučarije, ki je veljala za nacionalni šport v številnih državah, zdaj pa časi nimajo več zlatega odtenka, mnogi se bojijo, da se bodo obarvali celo v črno. Bele strmine postajajo vse bolj zelene. Kaj in kako naprej, kakšna je prihodnost tega zimskega športa, ki velja tudi za priljubljeno obliko rekreacije za mlado in staro?

"Ni alternative," je bil jasen Križaj, ki je pred leti preizkusil tudi smučarijo na travi, ko so priredili Pohorski smuk. "Ah, kje pa," je odmahnil z roko. "Tudi smučarske dvorane so izhod v sili za kraje, kjer sicer smučarija praktično ni možna, oziroma je drugače ne bi bilo. Je pa zaskrbljujoče, vse te spremembe, ki se dogajajo, kaj bo s tem nesrečnim snegom, s tem nesrečnim lepim športom," je zmajal z glavo.

Edino rešitev vidi v dodatnih izboljšavah tehnologije izdelave umetnega snega: "Ta sneg je edini izhod za reševanje sezon na dolge proge in podaljševanje sezone. Je pa to velik problem, saj je v Sloveniji kar nekaj smučišč z zelo nizko nadmorsko višino, ki so zelo izpostavljena in ogrožena," je poudaril.

Tudi zato je ves čas in vztrajno pogledoval proti Kaninu, najvišjem slovenskem smučišču, ki se dviguje na 2.200 metrih nadmorske višine, a kljub vsemu žalostno propada. "To je stvar, ki je popolnoma nerazumljiva, kaj se dogaja s tem Kaninom. To bi moralo biti že stokrat narejeno, ne da bi nekdo trepnil z očesom, kajti to je preprosto edino slovensko smučišče, ki na daljše časovno obdobje lahko prosperira," je izpostavil tudi urejeno povezavo z italijansko stranjo.

Tudi njegov nekdanji rival opaža spremembe, čeprav prihaja iz Skandinavije. "Živim na obrobju Stockholma in še pred desetimi leti smo imeli sneg vsako zimo, zdaj pa moramo iti višje proti severu, če želimo sneg. To vpliva tudi na generacije mladih smučarjev, saj morajo odpotovati v gore, prej pa so lahko smučali tudi na območju mesta. Zanje bo na žalost težje v tem športu," je Stenmark črnim napovedim za smučanje pritrdil v pogovoru za 24ur.com.

Kot pravi, bi sicer lahko gradili smučarske dvorane, vendar - tako kot Križaj - niti sam ni preveč naklonjen temu. "To je zelo drago, prav tako pa ne vem, koliko je dobro za okolje, treba je ohlajati in vzdrževati temperaturo, za kar se porabi veliko energije," razmišlja. Za prihodnjih 20 let ga usoda smučarije sicer še ne skrbi, čez 50 let pa bo že problem, pravi legendarni športnik, ki še vedno zbere za približno tri tedne smučarskih dni na sezono.

"Smučarska zveza je že imela podpisane pogodbe s Kranjsko Goro, pa je šlo precej narobe, s Krvavcem, pa so se opekli. Težko je zagotoviti neko dolgoročno sodelovanje, če se lastništvo posameznih centrov menja tako hitro, kot se pač to dogaja. Vse te stvari so samo dokaz, da bi država morala resneje pristopiti k temu kompleksnemu problemu, videti priložnost v zimskem času in spoznati, kaj turizem pomeni za državo," razmišlja Križaj.

"Dejstvo je, da so se lastniške razmere na slovenskih smučiščih spremenile. Na smučarski zvezi se tega zavedamo, zato smo v dialogu z lastniki in združenjem žičničarjev, kako - predvsem na kratek rok - zagotoviti rešitve, ki bodo omogočile izvajanje tekmovalnih programov. Nenazadnje imajo tudi ti več starostnih ravni, več zahtevnostnih ravni. Na eni strani moramo zagotoviti tekmovalno bazo, torej množičnost, na drugi strani pa pogoje, ki bodo omogočali, da se iz te baze razvijejo vrhunski tekmovalci in tekmovalke. Globalni šport je vedno bolj zahteven, tekmovalni vrh je širši," je Luka Steiner zatrdil, da si prizadevajo najti sistematičen odgovor na to vprašanje. Dosedanji podpredsednik Smučarske zveze Slovenije (SZS) Steiner je v izjavi za STA medtem potrdil, da se bo po odstopu Enza Smrekarja na skupščini 7. oktobra potegoval za nadomestni mandat predsednika zveze.

"Eden ključnih elementov je tudi dostopnost prave infrastrukture za vadbo," se zaveda tudi sam. Smučarska zveza si je torej že prizadevala za lasten vadbeni poligon, kjer mladi smučarski upi ne bi bili nikomur v napoto, vendar se nikoli ni izšlo. "Ne bomo nehali poskušati," obljublja Steiner. "Ampak zdaj je naprej ključno, da najdemo neko dobro kratkoročno rešitev, ki bo delovala. Imamo nekaj dobrih iniciativ v pogovorih z lastniki in upam, da bodo že v roku prihodnjega leta oziroma te tekmovalne sezone prinesle konkretne rezultate," je potrdil za 24ur.com, vendar lokacij, kjer bi bila omogočena ekskluzivna vadba na progah, še ne razkriva.

"Ideja je, da najprej omogočimo regionalno dostopnost, saj je bistvenega pomena, da lahko vadijo, kadar želijo in da so snežne razmere pravočasne. To bi lahko bil prvi korak k temu, da bi enkrat lahko govorili o nacionalnem vadbenem poligonu," upa. A vseeno meni, da je treba iti po korakih: "Najprej je treba pogledati, kaj je glavna potreba, nasloviti jo, nato pa se premakniti k višjim, še bolj ambicioznim ciljem," je dejal.

Poskušali so sicer že s smučiščem Macesnovec pri Ratečah, vendar se je pojavila težava z zemljiščem, kupil ga je nekdo drug. Poskušali so s Starim vrhom, tam je bila težava nerešena služnost, snežne razmere. Steiner dodaja tudi, da v slovenskem športu ni običajno, da bi bila športna infrastruktura v lasti zvez: "Mi smo specializirani in odgovorni za izvajanje programov, za nacionalne in mednarodne tekmovalne sisteme, infrastrukturna logika pa je drugačna." Ob tem opozarja, da brez sinergije z lokalnim okoljem, turizmom in klubi, ne bo šlo: "Infrastruktura, klubi in športniki so v športu trikotnik, eno brez drugega ne gre. Lahko imamo brilijantno infrastrukturo, ki pa bo prazna, kar absolutno ne pride v poštev," je poudaril.