Fabio je zbiral podpise, veter je Srečku odpihnil zastavo

Ko smo predstavniki sedme sile že pred deveto zjutraj stopili iz avtomobilov, da bi prevzeli akreditacije, nas je v trenutku prezeblo do kosti. "Ja, to je pa Rogla," pravi eden izmed fotografov, ko nam kapuce zafrfotajo okoli ušes.

Močan veter, ki je upogibal vrhove mogočnih smrek, je redna spremljava smučarskega centra, ki se dviguje nad Zrečami. Če je ženska smučarska Zlata lisica (bila) doma v Mariboru, moški Pokal Vitranc v Kranjski Gori, skoki v Planici in na Ljubnem, biatlon na Pokljuki, je Rogla sinonim za tekmovalno deskanje na snegu. Najboljši deskarji se tukaj za točke svetovnega pokala potegujejo že več kot desetletje.

Vse skupaj se je začelo leta 2013, letos je bila na sporedu trinajsta tekma po vrsti (leta 2018 sta namreč potekali dve). Tokrat je bilo prijavljenih 85 tekmovalcev iz 14 držav: poleg domačih deskarjev še športniki iz Avstrije, Bolgarije, Češke, Italije  Japonske, Kanade, Južne Koreje, Nemčije, Nizozemske, Poljske, Švice, Ukrajine in ZDA. Pomerili so se tako v ženski kot moški konkurenci.

Slovenski tekmovalci so v preteklosti na Rogli že dosegli lepe uspehe, navijači so se lahko veselili stopničk Žana Koširja, Tima Mastnaka in Roka Marguča, zato so bili apetiti po kakšni medalji tudi letos veliki. Da si jo bo okoli vratu končno nadela tudi na domačih tleh, je prav tako upala Gloria Kotnik, slovenska zvezdnica zadnjih olimpijskih iger, ko je leto dni po rojstvu sina v Pekingu februarja 2022 senzacionalno osvojila olimpijski bron.

Veter odpihnil Srečkovo zastavo

Hladen piš, ki ga je veter nosil s sabo, je vsaj nekoliko omililo sonce, ki se je počasi dvigovalo na obzorju. Tekmovalna proga je bila sicer na srečo speljana  na smučišču Jasa, na tisti strani Rogle, kjer je tudi povsem nova šestsedežnica Mašinžaga. Ta stran hriba je bila bolj v zavetrju, zato je veter povzročal manj preglavic. Pa vendar.

"Jo bom moral zdaj bolj trdno držati," Srečko z nasmehom pokaže na zastavo, ki jo drži v rokah. Opisuje sunke vetra med kvalifikacijami, ki so bili tako močni, da so jo sneli s palice in odnesli na sneg. 

Kvalifikacije, ki so se začele ob 10. uri, so potekale pred bolj prazno tribuno, ta pa se je pred popoldanskim finalom začela lepo polniti. Celjan Srečko je prišel zaradi Tima Mastnaka, ki se je v kvalifikacijah odrezal najbolje med Slovenci. Pripoveduje, da Timovega očeta pozna že 30 let, saj je nekoč delal v gostinstvu in je Robert Mastnak k njemu redno prihajal na kavo. "Nikoli pa ni povedal, s čim se ukvarja njegov sin. To sem čez precej časa izvedel drugje, ko sem ga vprašal, zakaj mi ni povedal, čigav oče je, je odgovoril, da se mu to ni zdelo pomembno," v smehu zmajuje z glavo, ko niza uspehe dobitnika olimpijske medalje. 

Še naprej si daje opravka z zastavo, pravi, da jo je dobil v nagradni igri med lanskim nordijskim svetovnim prvenstvom. "Sprva je bila majhna, zdaj je zrasla," pove, da na tekme, ki si jih ogleda v živo, vselej vzame slovensko zastavo, in to vedno večjo. Na Vitranc, v Planico, že ta konec tedna bo tudi na ženskih skokih na Ljubnem. "Rad spremljam tudi ženske športne tekme, zame je to prav tako pomembno kot boji v moški konkurenci. Jih pa poznam kar nekaj, ki pravijo, ah, kaj bodo ženske, te tekme so 'brez veze'. Zame niso," je jasen. "Danes mi je na primer res žal Glorie Kotnik, ki zdaj prav tako živi pri nas v Celju. Res bi bilo lepo, če bi dosegla uspeh takole v domačih logih," poudari.

Z Obale na sneg

Kotnikovi uvrstitev v finale nazadnje ni uspela, kvalifikacije je končala na 18. mestu. Je pa imela srčno podporo na tribuni, tam je poskakovala skupinica v majicah z njeno sliko in napisom: "Istra Fun Club." 

V jedru dogajanja je bil vsekakor Fabio.  Kramljal in nazdravljal je z ostalimi navijači, se rokoval s tekmovalci in trenerji, od njih izvabljal avtograme. Okrog pasu je nosil slovensko zastavo, s sabo je prinesel še italijansko. "Živimo na Obali, smo pa italijanska manjšina, zato dve zastavi," nam je pojasnjeval. Tam so spoznali tudi Petra Kotnika, Glorijinega očeta in trenutno glavnega trenerja avstrijske deskarske reprezentance, s katerim so se spoprijateljili pred kakšnim letom.

"Vedno smo obljubljali, da bomo prišli na kakšno tekmo, in smo res. Bili smo v Cortini, zdaj smo na Rogli, čez dva dni gremo še v Avstrijo. Te majice pa so presenečenje za Glorio, na skrivaj nam je pomagala njena mama, ona pa ni vedela nič o tem in danes je bila nato res navdušena, ko nas je zagledala," ponosno pove. "Zdaj pa torej navijamo za Slovenijo, Italijo, ker smo Petrovi prijatelji, pa tudi za Avstrijo. Naj zmaga ena od teh držav," si je zaželel Fabio, ko so se začeli finalni boji.

Daleč najpogostejše obuvalo na tribuni so bili smučarski čevlji, saj so si ob 14. uri številni vzeli predah od rekreativnega smučanja ali deskanja in prišli stisnit pesti v upanju na slovenski uspeh. 

Slovenija je imela v ognju dve železi, poleg že omenjenega Tima Mastnaka še njegovega sokrajana Roka Marguča. In v osmini finala je bil na sporedu prav slovenski dvoboj. Mastnak, ki je bil v kvalifikacijah šesti in je upal na stopničke, je imel na tribuni daleč najštevilnejšo podporo – od mame, sestre, strica do prijateljev in znancev. Izstopali so tudi s svojimi fluorescentnimi kapami in navijaškimi rekviziti, troblja je glasno zapela, ko se je podal na progo. Dvoboj je bil zgoraj še izenačen, vendar pa je Mastnak na sredini naredil napako in bil nazadnje počasnejši od Marguča, ki se je v izločilne boje podal z 11. mesta.  

Razočarani Mastnakovi navijači so začeli počasi zapuščati tribuno, kjer je veselo vzdušje kmalu ugasnilo, navijači so se prijeli za glavo. Marguč je bil v četrtfinalu namreč brez realnih možnosti proti poznejšemu skupnemu zmagovalcu tekme, Avstrijcu Benjaminu Karlu. Kar je pomenilo, da je bil nazadnje še najbolj vesel že tako prešerno razpoloženi Fabio, ki si je zaradi svojega prijatelja Petra torej želel tudi avstrijske zmage.

Ko je pred (več kot) 30 leti smuči zamenjal za desko ...

In prav z njim smo se pogovarjali pred finalno vožnjo. Peter Kotnik se je na "bord" postavil že pred 30 leti. Ali pa celo 35, se niti ne spominja več. Deskanju je posvetil praktično celo odraslo življenje. Alpske smuči je takrat zamenjal za desko "zato, ker se je takrat začelo dogajati nekaj novega", kot pravi.

"Smučanje je bilo v tistem času klišejsko, peljali so se praktično naravnost, ni bilo še carving zavojev, mi pa smo imeli res pravo zavijanje," se spominja. Deskanje je bilo pri nas na vrhuncu priljubljenosti po njegovih besedah med letoma 2000 in 2005. "Mehki čevlji, zelo hitro se lahko obuješ, sezuješ. Zelo veliko časa lahko preživiš v teh oblačilih, oprema ni tako utesnjena kot pri smučanju, tudi deska je lažja, kot so smuči," našteje prednosti deskanja, ki ga ne opisuje zgolj kot športno disciplino, ampak kot način življenja.

"Začeli smo z alpskim slogom, ne freestylom. Poudarek je bil na carvingu, ko pa so smučarji ugotovili, da mi delamo res prave zavoje, so izumili carving smučko. Alpski slog deskanja je šel nato nekoliko v zaton, poudarek se je preselil na freestyle slog," opisuje razliko med običajnim vijuganjem po strmini ter vragolijami, skoki in obrati, ki se jih zganja medtem. Se pa v zadnjih letih zapirajo tudi snežni parki, namenjeni temu. "Njihovo vzdrževanje je postalo prevelik finančni zalogaj, tako da so jih upravljalci smučišč nehali urejati ali pa jih celo ukinjajo. To je trend tudi v Evropi, ne le v Sloveniji. Res stane veliko, tudi ogromno ljudi moraš imeti zaposlenih, da imaš vse odlično pripravljeno," pravi Kotnik. 

Za deskanje tudi sicer ne vidi preveč rožnate prihodnosti, tako kot za smučanje. "Klimatske razmere so se tako spremenile, da imamo že težavo s tem, kje trenirati v pripravljalnem obdobju. Ledeniki so se skrčili, ni več možnosti treniranja tam, kar pomeni, da je vse skupaj postalo precej dražje. Počasi moramo razmišljati o Novi Zelandiji in drugi polobli, kjer imajo zimo," je opozoril. "Zime so se tako skrajšale, da trajajo praktično le tri mesece," je spomnil tudi na številna črtanja v svetovnem pokalu v alpskem smučanju.

Spomnil je tudi na preusmerjanje fokusa zimskih športnih središč v celoletne gorske centre: "Ugotovili so, da z letnim turizmom zaslužijo več. Pozimi morajo vlagati v pripravo prog, umetno zasneževanje, elektriko. To je postalo tako drago, da se jim bolj splača prirejati poletne dogodke in več služiti z manjšim vložkom," pojasnjuje. 

Več let svoje trenerske kariere pa je Kotnik preživel tudi na Kitajskem. "Tam pa je položaj povsem drugačen. Oni se zdaj razvijajo, tam je pri zimskem športu ogromen vzpon. Odprli so sto, dvesto novih smučišč. In to res dobrih smučarskih centrov, vse nove naprave. Zelo so željni smučanja in tisti, ki imajo neko normalno službo, si to lahko še vedno privoščijo. V 90 odstotkih se oprema tam najema. Na vsakem smučišču imajo odličen 'rent', sposodijo si opremo, gredo smučat, nekaj pojest, vrnejo opremo, zanje je to vse zabava. Kitajska je ogromno tržišče, sploh si ne predstavljate, koliko smučarskih oblačil se tam proda," sogovornik meni, da bodo tamkajšnji prebivalci v prihodnjih letih postali številka ena med "rekreativci" na snegu.