FOTO: Majdič: To so moje zadnje OI

"Dobro sem, dobro, hvala. Samo ne smem se preveč smejati,” je pred uradnim začetkom novinarske konference, ki je privabila številne novinarje z vsega sveta, v smehu razlagala Petra Majdič, ki je pred dvema dnevoma le zapustila bolnišnico v Vancouvru in se na lastno željo vrnila v olimpijsko vas v Whistlerju. Sprva je čestitala drugim slovenskim športnikom in športnicam za vse uspehe, ki so jih dosegli na igrah, in priznala, da jih je spremljala tudi iz bolnišnične sobe: “Žal mi je, če sem sama zdaj deležna velike pozornosti, ko bi ta morala biti usmerjena vanje.”

“Počutim se kar dobro, vendar je moje razpoloženje ta čas precej odvisno od protibolečinskih tablet. Sicer sem veliko prejokala in še zdaj dostikrat jokam, a zdaj se tudi že smejim. Spomini na nesrečo so morda še preveč živi,” je dejala slovenska šampionka, ki je šest dni po nesreči, iz katere je izšla kot olimpijska junakinja, še enkrat podoživela padec v štiri metre globok jarek.

“Spominjam se, ko sem tu na zadnjem srečanju z novinarji dejala, da imam na velikih tekmovanjih po navadi vedno smolo, pa mi nihče ni verjel. Če pogledam nazaj, smo vsi v ekipi imeli čuden občutek, da bo nekaj narobe. Pred tekmo sem bila popolnoma sproščena in le čakala sem, kaj se bo tokrat zgodilo. Po tej grozni nesreči sem prejela številna pisma in sporočila od tujih trenerjev in tekmic, ki so mi priznali, da so me videli nekaj dni prej na treningih in se med seboj strinjali, da me tokrat nobena ne bo mogla premagati. Tudi sama sem se počutila izjemno močno,” je dejala Majdičeva.

Pred tekmo ni bila nič živčna, povsem mirno je čakala na start, kar zanjo ni običajno. Od nesreče se najbolj spominja tega, ko je padala v jarek, in takrat je tudi pomislila, da je v nevarnosti tudi njeno življenje: “Takrat, ko sem letela v jarek in ko sem še v zraku zagledala črne skale, nisem verjela, da bom sploh preživela. Nisem se mogla obrniti, niti izogniti skalam, na katerih sem pristala po štirimetrskem padcu. Če bi pristala le 15 centimetrov drugje, bi mi verjetno zlomilo hrbtenico in bi bila verjetno najmanj paralizirana, kaj šele, če bi ob skale priletela z glavo. A na tekmi me ni bilo več strah, saj sem vedela, da bom verjetno prej izgubila zavest, preden bi bilo kaj hujšega.”

Ko je udarila ob skale, je začutila izjemno bolečino in po lastnih besedah začela kričati kot žival. Prišli so prostovoljci in ji pomagali splezati iz jarka ter ji veleli, naj počaka na reševalce. “Takrat sem se uprla in začela kričati, da hočem na start. Rekla sem si: ‘Ne smeš obupati še pred startom.’ Želela sem si vsaj poskusiti, saj ni v moji krvi, da bi kar odnehala. Poleg tega nisem želela razočarati svojega trenerja Ivana Hudača, saj je imel tudi on sanje o kolajni, celotne ekipe serviserjev, dolgoletnega trenerja Roberta Slabanje, ki je verjel vame, še preden sem sama, in vseh ljudi doma. Počutila sem se, da mi nikoli ne bi odpustili, če ne bi vsaj poskusila,” je svojo močno željo po nastopu in olimpijski kolajni pojasnila Majdičeva, ki so jo v tem njenem boju spodbujali prav vsi ob progi, tudi tuji trenerji in tekmovalke.

Po četrtfinalu je sicer že razmišljala o tem, da bi odnehala, saj je imela dovolj bolečine in je bila že povsem izčrpana, a skupaj z ekipo okoli nje je vztrajala do konca. Tudi pregled z ultrazvokom takrat še ni razkril, da ima zlomljenih kar pet reber, saj ji v nasprotnem primeru gotovo ne bi dovolili na start. “Proti koncu polfinala in tudi v finalu sem ves čas čutila, kako mi v hrbtenici pri vsakem koraku nekaj preskakuje. Takrat sem vedela, da to ne more biti zgolj udarec,” je pojasnila Majdičeva, ki pa kljub temu ni pomislila, da bi odnehala.

“Treba je vedeti, da so to moje zadnje olimpijske igre. Vedela sem da je ta udarec tako hud, da me ne bodo mogli sestaviti za naslednje tekme, kljub temu da sem upala. Želja je bila enostavno tako zelo močna,” je dejala Majdičeva in pojasnila, da njen motiv ni bila le medalja: “Slovenci smo v smučarskem teku prišli tako daleč zato, ker smo prijatelji. Jaz nisem tekla le zase, nisem tekla zato, ker bi se meni svetila medalja pred očmi. Jaz sem dolgovala tudi vsej ekipi, ki dela z mano. Moj motiv ni bil medalja. Moj motiv je bil, da dam od sebe na tej tekmi maksimum in se ne predam tudi v imenu ekipe, v imenu neke skupne zavesti.”

“Na koncu nam je uspelo,” je ganjeno razlagala Majdičeva, ki je po 22 letih garanja in dokazovanja, da lahko tudi v Sloveniji vzgojimo vrhunsko smučarsko tekačico, dosegla življenjski cilj in prišla do tako želene olimpijske kolajne, ki je zanjo kot zlata, posuta z diamanti.