Norveška rogovila in Fionin skok

Poleg Nike in Fione so očarale cele generacije in postale zaščitni znak športa, ki je velika ljubezen širne Slovenije. (Pred)zadnji marčevski konec tedna je obkrožen na številnih navijaških koledarjih po državi, strani s koronskima letnicama 2020 in 2021 so iztrgali, zdaj pa so se končno spet vrnili pod Ponce v zimski raj.

Razplet tokratnega konca tedna je bil skoraj sanjski. V petek trojna slovenska zmaga, v soboto ekipna, danes pa se je bilo treba "zadovoljiti" s tretjim mestom, za katerega je poskrbel Peter Prevc, ostali orli pa so se drug za drugim nato nanizali vse tja do sedmega mesta.

Uspeha Mariusa Lindvika se ob ciljnem izteku veseli Ståle Grytli, ki maha z norveško zastavo, ta vihra visoko. Privezal jo je namreč kar na rogovilo. Že prvi dan jo je našel v gozdu pri avtobusni postaji, se smeji. Prenočišče sta skupaj s prijateljem sicer poiskala v sosednji Avstriji, v Beljaku. Ceneje je bilo.

Blaž z Vrhnike je bil prvi, ki jima je takoj ponudil roko: "Ves čas smo gledali ta dva fanta, vsa čast, da prideš takole navijat na drug konec Evrope. In danes je bil njihov skakalec pač boljši, seveda smo takoj čestitali," skomigne z rameni.

"Danes smo bili tretji zato, da ne bi vedno vsega pobrali, da bodo drugi še kdaj prišli skakat k nam," se smeji drug Blaž, ta je iz Kokre, ko spomni na uspehe "slovenskega državnega prvenstva" prejšnjih dni.

Se pa najde nekdo, ki napove desant na Planico v prihodnosti. Zdenka in Rade sta Slavonca, povesta, ko me preseneti hrvaška zastava. "Nismo bili dobri niti v smučanju, če se spomnite. Ni dvakrat za reči, da bomo enkrat osvojili tudi to," se ob referenci na družino Kostelić zasmeji Rade, čigar sestra se je poročila v Sloveniji, zato so danes vsi skupaj tukaj.

Z zastavicami maha tudi skupina Japoncev. V Ljubljani so bili poslovno, nato pa so zaradi tekme prišli na Gorenjsko, kjer so se razveselili današnjega drugega mesta njihovega Sata in Kobajašijeve skupne zmage v letošnji sezoni.

Od te so se poslovili tudi naši orli, ko so se po koncu prišli poklonit navijačem. Cene Prevc je prevzel vlogo sovoditelja, njegov brat Peter jim je dejal: "Vesel sem, da sem delil to srečo z vami." Žiga Jelar, ki je imel prosto samo eno roko, saj je v drugi stiskal mali kristalni globus za skupno zmago v poletih, pa je dodal: "Še enkrat več ste dokazali, da ste najboljši navijači na svetu." Fantje, imejte najboljšo pomlad, so jim nazaj na oder za slovo pomahali navijači.

Iz zvočnikov je vsake toliko časa odmeval poziv na vlak oziroma avtobus. "Brez skrbi, vas bomo že spravili domov, še vsak je prišel tja," se zamudnikom smejijo Veseli Begunjčani, ki so danes skrbeli za zabavni program. In domov je (ali pa še bo) prišlo vseh 60.000 navijačev, ki so se ta konec tedna zgrnili v Planico.

Številni pa so se zaman ozirali za Norvežani, ki so skozi leta prav tako postali planiški zaščitni znak. Le peščica jih je prišla letos in Žana Kavalarja, ki ob rateškem krožišču gosti tradicionalno norveško navijaško bazo, povprašamo, zakaj. Skrbelo jih je zaradi korone, leteli namreč v München, ker pa niso v EU, so morali kot prišleki iz "tretjih držav" opraviti test in nekateri stalni gostje si niso upali tvegati pozitivnega izvida in posledične karantene. Kot pravi sogovornik, pa nekateri zdaj raje spijo v Trbižu in Beljaku: "Kar naj vidijo za prihodnja leta, da ne morejo kar tako dvigovati cen v nebo v nedogled," okrca domačine, ki so za planiški konec tedna začeli postavljati precej nerealne cene prenočišč.

Norvežani so sicer znani kot dobri gostje, saj ne skoparijo z denarjem. Z njim pa je povezana tudi ena letošnja planiška anekdota. Ko so se v sredo zvečer zgrnili z avtobusa, jih je vzdušje, ki so ga dve leti pogrešali, tako poneslo, da so v gostišču pozabili torbo s skupnim denarjem, za plačilo namestitve in vseh drugih stroškov. "10.000 evrov je bilo v njej in predstavljajte si njihov šok ob spoznanju v četrtek zjutraj," se smeji Kavalar, ki je seveda z največjim veseljem pomiril svoje goste. "Pomislite, kakšno je bilo veselje, ko sem jim vrnil torbo," se smeji, medtem pa v ozadju na skali Fiona že desetič pridno vadi odriv.

Po kolesarski poti nazaj proti avtomobilu pri Kranjski Gori jo maha Peter. "Kar Pero mi reci," mi naroči, ko skupaj ujameva korak. Mariborčan je še v soboto tekmo gledal po televiziji, po slovenski zmagi pa se je družina znašla pred dilemo, ki je bila odgovorjena v hipu: "Ali naj naredimo načrtovano 'generalko' in pospravimo stanovanje ali naj gremo še mi tja?"  

Ne, za prihodnost slovenskega skakanja in navijaškega čara Planice se res ni treba bati. In vsi še pridemo nazaj, pod Ponce, v zimski raj.