Petra Majdič: Ko sem lezla iz jarka, ekipi nisem mogla reči: ne zmorem

Čeprav je tekmovalno kariero končala pred več kot desetletjem, Petra Majdič iz teka na smučeh nikoli zares ni odšla. Le preselila se je na drugo stran.

"Težko vprašanje. To me tudi pogosto domači sprašujejo: Petra, kaj vse počneš?" pove z nasmeškom. Danes stoji za distribucijo športne opreme, vodi športno trgovino, povezano z nordijskim svetom, sodeluje z izvajalci tečajev in organizira dogodke – od rekreativnih do timbildingov za največja slovenska podjetja.

A bistvo njenega dela ostaja isto kot nekoč - navdihovati. "Da preprosto inspiriramo mlade in stare za kakršno koli obliko rekreacije," pravi. Tek na smučeh zanjo ni bil nikoli le rezultat, bil je kultura, poudarja.

24 zmag svetovnega pokala. Trije mali kristalni globusi. Drugo mesto v skupnem seštevku. Medalji s svetovnega prvenstva in olimpijskih iger. Pa vendar, ko se ozre nazaj, Majdičeva ne izpostavi statistike.

"Ne, nikakor ne obžalujem ničesar. Kariera je danes lep spomin. A najbolj ponosna sem na to, da smo povezovali ljudi. Da smo v Sloveniji ustvarili kulturo teka na smučeh."

Ponosna je na nekaj, česar prej ni bilo. "Prišli smo iz okolja, kjer tek na smučeh ni bil razvit, z izjemno omejenimi viri. Pa smo vse naredili prvič, prvo zmago svetovnega pokala, prvo medaljo na svetovnem prvenstvu, prvo olimpijsko odličje. Mi smo orali ledino."

In to je zapuščina, na katero je najbolj ponosna. "Vsakemu nasledniku je danes bistveno lažje. Mi smo pokazali pot."

Olimpijske igre 2010. Padec v jarek. Zlomljena rebra. Bolečina, ki bi marsikoga ustavila, a njej je uspel dosežek, ki je prerasel olimpijsko zlato.

"Življenje me nikoli ni prav negovalo. Vedno je bilo zahtevno do mene. Do tistega trenutka me je že oblikovalo v nepopustljivo, vztrajno tekmovalko. Vancouver je bil krona. Po 12 letih, po vseh izkušnjah, sem si rekla: ne, ne grem še. Ne zdaj," pove.

To ni bila le zgodba o fizični bolečini, bila je zgodba o vztrajnosti, nepredaji in prijateljstvu, doda. "Bili smo izjemno povezana ekipa. Gradili smo jo štiri, pet let. Ko sem lezla iz tistega jarka, si nisem mogla predstavljati, da bi ekipi rekla: Ne morem več."

Ali je kdaj pomislila, da je bolečina prevelika? "Ne. Bolj ko se je bližal finale, bolj mi je postajalo jasno, da možnost še je. Dokler ne prečkaš ciljne črte, imaš vedno možnost. Ali se boš prej predal ali pa preprosto poskušal vse, kar je v tvoji moči."

Zdaj se nahajamo v obdobju, ko slovenski tek na smučeh išče novo identiteto. "Reprezentanca gre skozi zahtevno obdobje transformacije," pove Majdičeva.

"Rezultati niso več v svetovnem vrhu, medalj ni. A nič ne de. Baza je precej močna. Vidim vedno več ljudi, ki tečejo na smučeh. Klubi, ki prej niso delovali vrhunsko, so danes med najboljšimi."

Njena ocena je realna, potrebni bodo čas, dobra struktura in pravi strokovnjaki. "Verjamem, da se bo postavila nova struktura, ki bo delala zelo strokovno in bo vzgojila novo generacijo tekačev. Računamo v roku štirih do osmih let," napoveduje Majdičeva.

Za Majdičevo bi bil na prihajajočih olimpijskih igrah velik uspeh že preboj v polfinale, kar se tiče teka na smučeh. "Vsak, ki pride med top 30, je mali zmagovalec. Zakaj? Ker tek na smučeh ni le fizična preizkušnja. To je tehnika, moč, sposobnost preteči celo progo – in danes tudi bitka materialov. Slabše smuči pomenijo minuto ali dve izgube na 10 kilometrov."

Ko beseda nanese na celotno slovensko reprezentanco, se ton spremeni, pričakovanja pa narastejo. "Medalje!" pove brez oklevanja. "Ne spomnim se olimpijskih iger, da bi se Slovenci vrnili brez medalje."

In verjame, da bo tako tudi v Italiji, kjer se je sicer nazadnje pripetilo, da Slovenija ni osvojila medalje (Torino 2006). "Za to vsi navijamo, za to se vsi športniki borijo. Verjamem, da nihče ne gre na olimpijske igre samo sodelovati. Vsak v sebi nosi vsaj malo upanja, da se lahko domov vrne z medaljo," zaključuje Majdičeva.