Niso v zraku, a zmagujejo na tleh

Damjana Fajfar že od ranega jutra stoji pred hotelom Kompas v Kranjski Gori in koordinira posebni prevoz do nekaj kilometrov oddaljenega prizorišča pod Poncami. Pazi, da imajo vsi potniki ustrezno akreditacijo in da nobeno vozilo ne odpelje prazno.

To Blejka počne že zadnja štiri leta, prej pa je bila redna obiskovalka Planice. "Pogrešam jo," prizna. "Planica je bila zame vedno tisti praznik, ko se dogaja, res se dogaja. Tukaj pa je drugače, še glasbe ni," otožno doda. "Ampak tako sem se odločila in tako je. Tukaj spoznavam veliko novih ljudi, ki mi popestrijo dan," se ji hitro vrne dobra volja.

Skakalnice od blizu ne vidi niti Valentina Logar, ki v Planici za prehrano skrbi že 25 let. "V Planico priti je bilo takrat težko," se spominja Begunjčanka. "Delala moja prijateljica in na tradicionalnem pohodu na Tromejo sem spoznala tudi njenega tukajšnjega šefa, ki sem ga vprašala, če je prostor še zame. Takrat je rekel, da ni, čez kakšen teden pa me je poklical in vprašal, če me to delo še zanima," pripoveduje.

Začela je s sendviči. Včasih so jih prostovoljke za planiške delavce pripravljale še same: "Rezale smo kruh, salamo, sir, kumarice, vse to skupaj zavijale," opisuje, kako je šest deklet pripravljalo sendviče za 400 delavcev. "Takrat nas je bilo v celotnem sektorju prehrane 20, danes nas je 45, skrbimo pa za več kot 1000 ljudi," našteva. Zdaj kuhajo zunanji izvajalci, dame pa skrbijo za razdeljevanje hrane.

Sčasoma se je premaknila v Kavko, nato v medijsko središče, kjer je spletla tudi tesne vezi. Pripoveduje o prijateljstvu s poljskim novinarjem, ki ga je spoznala pred 10 leti. "Dodal me je na Facebooku, zdaj mi vsako leto prinese darilo, povabil me je na obisk v domovino," jo veseli prijaznost našega kolega z vzhodne Evrope.

Povsem drugačno delovišče pa ima Ljubljančanka Jožica Stariha. Njena hči je pred leti skakala in tako se je še sama znašla v Planici. Sprva kot povsem osnovna prostovoljka, nato pa je prišla v skupino rediteljev pod skakalnico, ki so razdeljeni po sektorjih. "Zdaj bo tega že 15 let. Vsako leto najamemo stanovanje v Kranjski Gori, si razdelimo stroške, pridemo po urniku sem, oddelamo vikend in gremo nazaj," opisuje.

Na drugi strani izteka stoji Marija Šivic, ki nadzira dostop do sponzorske tribune. "Koliko časa sem že v Planici? Več desetletij," se smeji. "Moji kolegi, s katerimi smo igrali odbojko, so že sodelovali pri organizaciji tega športnega dogodka in ker smo bili vsi športniki po srcu, so še mene povabili zraven in sem z veseljem sprejela," pravi.

Dolga leta je bila v tiskovnem središču: "Tam je bilo iz športnega vidika kar utesnjeno, tekmo vidiš samo na velikem zaslonu. Potem pa je kolegica odnehala in sprostilo se je mesto na samem prizorišču," zadovoljno pripoveduje.

"Potrebujejo odzivnega človeka, praktično neopazno opravlja delo, ki pa je prijazen, usmerja stranke, jih tudi malo animira," opisuje svoje novo delovno mesto pod sponzorsko tribuno tik ob izteku letalnice.

Ženske pa so mejnike v Planici postavljala že zdavnaj. Tanja Žerjav - Čipka je bila prva zastavonošinja v Planici, Romana Terčič prva teptačica. Katja Kobentar pa je oboje. Del Planice je že od leta 2004, teče že njeno 23. leto.

Koliko poguma človek potrebuje, da se spusti po hrbtišču letalnice? "Danes mi je GPS pokazal 106,3 km/h," opisuje, kako so hitrosti med 100 in 120 kilometrov na uro. "Ali trese ali ne, je odvisno od trdote snega. Če je mehak sneg, običajno nič ne trese, je tudi lažje speljati. Ledena pa zadnje čase skakalnica niti ni več, saj jo že pripravimo mehkejšo zaradi varnosti," pove.

Čeprav nikoli ni trenirala smučanja, je na smučeh od malih nog: "Sicer smo bili več v gmajni kot na urejenih progah, ampak saj tako se pravzaprav naučiš."

 Poleg nošenja zastave je tudi vodja teptačev. Ti se postavijo v značilno formacijo, ona pa jim naroči, kaj morajo početi. Zasuvati luknje, denimo. Kadar je sneg južen, ga malo stisniti skupaj, da postane kompakten.

Na dekleta na samem zaletišču skakalnice pa se je čakalo dolga leta in zaradi vetra še ves petek. A bilo je vredno. "To je zgodovinski mejnik, da so se dekleta tehnično tako razvila, da marsikatera skače bolje od kakšnega fanta," je še pred zadnjim skokom Nike Prevc v kvalifikacijah govoril Sebastjan Gorišek, sin legendarnega Janeza Goriška, po katerem planiška letalnica nosi tudi ime.

"To pomeni, da so punce ne samo napredne, ampak tudi dojemljive, da rade letijo, da je to tisti čar, ki jih vodi, da vztrajajo in so prišle tudi to letalnice Planica, ki je mejnik v skokih," je opisoval prve ženske planiške polete v zgodovini.

Povzel je tudi očetove misli o ženskih poletih: "Vedno je bil za, super se mu je zdelo. In ne samo v smislu popularnosti, ampak, da je to šport za vse, za oba spola."

 Na koncu dneva pa je spet zajokal, tako kot pred letom dni. Takrat je Domen Prevc postavil nov svetovni rekord pri 254,5 metrih, včeraj pa mu je v ženski konkurenci sledila še sestra Nika. 242 metrov je vse tiste, ki so v Planici ostali do sončnega zahoda, spravilo v ekstazo. "Takoj se je videlo, da bo šla daleč. Kako visoko je poletela, med oblake. Ona je ptica, ptičica," je Gorišek zadovoljno komentiral zgodovinski uspeh Nike Prevc.

"Da sta imetnika svetovnega rekorda brat in sestra, in to na isti skakalnici, se ne bo zgodilo nikoli več. Za časa naših življenj zagotovo ne," so si bili edini navijači, ki so nov slovenski svetovni rekord proslavljali še dolgo v noč.