Primož Ulaga: Janus je motiviran, a ekipa je skupaj že dolgo!

Nismo samo v Sloveniji priča temu, da ko slovenski skakalci skačejo na zmagovalni oder so najboljši, ko pa nizajo uvrstitve okoli 10. mesta je slovenski skakalni šport v krizi. Kakšen je vaš pogled na to? Ne dogaja se prvič, da sezona ni bleščeča.
“Vselej je tako. Ko se rezultati vzpenjajo je vse dobro, ko prideš povsem na vrh pa vsi pričakujejo, da je to enostavno braniti. Zgodi se, da nekaj časa to traja, se stvari zapletejo in začne krivulja rezultatov padati. Ko nazaduješ sledijo kritike. A če poglobljeno pogledamo stvari je lepo vidno, da so kritike nerealne. Od leta 2004 do 2018 vidiš, da je ta sezona ena slabših v zadnjih desetih letih, je pa to še vedno visoka raven. Medalja s svetovnega prvenstva v poletih. dve posamični zmagi, preboj mladih tekmovalcev v ospredje in kupica zelo solidnih dosežkov, je dokaz, da je temu tako. Vsekakor to ni primerlivo z zgodovinsko sezono, ko je Peter Prevc zmagoval, kot za stavo in rušil rekorde.”

Ko nastopi niz zmag so ljudje razočarani, ko je tekmovalec tik pod zmagovalnim odrom. Ko je skakalec deseti, če je bil do takrat najboljši dvajseti, je vse super. Kaj je realna ocena? Pobira se tudi as, kot je Gregor Schlierenzauer.
“V tem športu so nihanja nekaj povsem normalnega. Če bi se zdaj naredil preboj na sam vrh, bi rekel, da se vračamo. Kritik je bilo ogromno. Naši so zanič in podobno in potrebno je nekaj narediti ... Ampak, če se bo z enim rezultatom ljudi stimuliralo, bo spet vse drugače. Vsekakor je ta situacija dobra tudi za stroko. Opozorilo je vedno dobra stvar. Tudi zato, ker te strezni, ker morda reagiraš še prej, kot bi sicer.”

Kaj bi spremenila ena zmaga?
“Zmage, ki so se zgodile, niso bile realne. Tekmovalci so imeli kanček sreče, na svoji strani. Prava tekma so bili poleti, tam so se izkazali in kapa dol fantom. Uvrstitve okoli 8. - 10. mesta so realnost. To je za slovensko javnost premalo, če se zavedamo, da so bili tri sezone nazaj, trije tekmovalci med šesterico najboljših.”

Po drugi strani pa je konec štiriletnega olimpijskega obdobja, Goran Janus je s sodelavci oddelal dva olimpijska ciklusa in naredil ogromno. Je potrebno vztrajati s takšno ekipo?
“V ozadju se zagotovo marsikaj dogaja in kuha, o čemer midva težko govoriva. 8 let je 8 let. Težko napovem, kaj se bo zgodilo. Gotovo so ljudje, ki so prepričani, da bi komu uspelo več in bolje narediti. V taki situaciji je najlažje biti pameten. Vse dokler se ne zaveš, da se lahko stvari še bolj podrejo, tisto je šele katastrofa. Dejal bi, da ima stroka stvari pod nadzorom, pazljiv je potrebno biti pri minimalnih spremembah. Pazljiv je biti potrebno toliko, da se iz napak in težav nekaj naučiš.”

Z Goranom Janusom naprej?
“Jaz mislim, da je on zagotovo motiviran, da hoče, da bo pravi. Dejstvo pa je, da gre za skupino ljudi, ki je že dolgo časa skupaj. Tudi v družinah, ki pretirano veliko časa preživijo skupaj, pride do težav, nesoglasij. Če pogledamo pa druge reprezentance – ko so Poljaki pripeljali Avstrijca se je zgodil vzpon rezultatov. Utegne se zgoditi, da bo sledilo tudi obdobje, ko njim ne bo šlo. Garantirano. To je, kot trg vrednostnih papirjev. Mojster je tisti, ki ve kako presekati morebitni padec, kako obrniti krivuljo navzgor. Smučarski skoki so zelo občutljiv šport. Tu ne gre za tek na 100 metrov, kjer potrebuješ mišice, hitrost, občutek za start pa še tam se tistim, ki tečejo 9,9 sekunde zgodi, da je naenkrat čas 10,00 in se sprašujejo, kaj narediti, da bo tako, kot je bilo. V skokih je vse skupaj še bolj zahtevno, saj po dveh spodrsljajih, začne delovati glava tekmovalcev.”