Telegram z Norveške in čustven prihod Goriškovih

Matic, vnuk Janeza Goriška, je v Planici, odkar pomni: "Tukaj sem rasel gor, ko je bil tukaj še hotel, ki sta ga vodila babi in dedi. Tukaj sem preživel vso svojo mladost," se spominja. Na marčevski finale svetovnega pokala v smučarskih skokih niti v poznejših letih nikoli ni odšel sam s prijatelji, kot so to denimo počeli številni njegovi vrstniki: "To je družinska tradicija in tako tudi ostaja," je jasen.

Niti letos, po tako nedavni izgubi, družinski odhod v Planico ni bil niti za trenutek pod vprašajem: "Dedek bi hotel, da smo tukaj. In če bi bil še med nami, bi prišel tudi on."

Prihod na kraj, ki bo za vedno neločljivo povezan z imenom Janeza Goriška, pa seveda ni bil lahek. "Ko sem prišel sem, so me prevzela neka posebna čustva. Ni bil samo moj dedek, ampak je bil tudi moj prijatelj, velikokrat mi je pomagal z nasveti. Ostal bo v moji glavi in srcu, spremljal me bo vse življenje. Tudi danes je z nami, se smeji," pravi njegov vnuk, ki dodaja, da si bo sam najbolj zapomnil dedkovo trdoživost, trmo in voljo do vsega, predvsem pa človečnost.

Norveški telegram

Izguba Janeza Goriška ni bila boleča samo za njegovo družino, pač pa tudi za celotni skakalni športni svet – v Sloveniji, pa tudi širše. Sožalno brzojavko je Goriškovim tako poslala tudi norveška reprezentanca. "To nas je res ganilo. Norveška je bila njegov drugi dom. Ko je začel delati pri prenovi letalnice v Vikersundu, ga je naslednje leto sprejel kralj. Še zdaj ga tam nosijo po rokah, tukaj pa se je ljudem zdel kar nekako samoumeven. Zdaj, ko vidimo vse te izraze sožalja, pa si želim, da bi on vse to slišal tudi že prej," pravi Matic.

Niti ena Planica sicer ne mine, da se ne bi slovenski in norveški navijač za točilnim pultom sporekla, katera letalnica je boljša. Slovenec seveda zagovarja naš narodni ponos, Norvežan pa vztraja, da se najdlje pač leti pri njih.

"Dedi je vedno govoril, da morajo letalnice iti naprej, da se morajo razvijati. Če bi bil rekord samo tukaj, bi nekako stagnirali. Ko je razvijal Vikersund in Kulm, je imel vedno v mislih, da mora stvar iti naprej. Žal ni dočakal, da bi se rekord vrnil sem, ampak verjamem, da se bo," zaključi njegov vnuk.

Po stopinjah ljubljenega očeta

"Najina vez je bila res posebna," zamišljeno pravi sin Sebastjan, ko gleda proti letalnici, na katero ga veže toliko spominov. "Vem, da je vez med očetom in sinom pogosto močna, toda najina je bila še sploh. Tudi živeli smo skupaj, ves čas sva se pogovarjala, sodelovala," opisuje.

Z nami deli tudi njuno skupno anekdoto, ki se mu je zasidrala v spomin še iz zgodnjega otroštva. "Pri pripravah na Planico sem ves čas želel biti poleg, zato sem se na smučkah podil za teptači, ki pa so mi seveda vedno ušli. Enkrat pa se je zgodilo, da sem padel v luknjo na hribu ob letalnici. Visel sem na glavi, smuči pa so se tako zagozdile nad odprtino, da se nisem mogel obrniti in zlezti ven. Nihče ni slišal mojih klicev na pomoč, takrat seveda še ni bilo mobilnih telefonov. Potem pa sem se spomnil, da imam pri sebi radijsko postajo oziroma voki-toki, ki mi jo je dal on. Poklical sem 'ati, ati' in oddajal piske. Nato me je našel," opisuje grozljivo izkušnjo s srečnim koncem. "Bog ve, šele čez koliko časa bi me sicer uspeli najti. Takrat mi je rešil življenje, potem pa sem ga jaz njemu. Bil sem poleg, ko ga je zadela prva kap, pa druga," opiše njun življenjski krog.

Delila sta si tudi letalnico. Pred nekaj leti sta namreč sodelovala pri njeni prenovi, saj sta skupaj poglabljala radius doskočišča in iskala možnosti, kako bi v Planico vrnila svetovni rekord. Ta je trenutno v norveških rokah, saj je Stefan Kraft v Vikersundu poletel 253,5 metra, najdaljša daljava na planiški letalnici pa je 252 metrov. Oče in sin Gorišek sta skupaj sodelovala tudi v Vikersundu, naredila sta še projekt prenove avstrijskega Kulma.

Skupaj gledali še zadnje svetovno prvenstvo

"Tako dobro nas je imel prebrane, da pred njim nisi mogel skriti ničesar. Imel pa je eno fascinantno lastnost – vztrajno spodbudo. In morda je to ta del, ki loči legendo od navadnega smrtnika. Iz nas je znal izvleči tisto, za kar nismo niti vedeli, da nosimo v sebi, ampak on je čutil. Vedno nam je dejal: jaz vem, kdo si, jaz vem, kakšna je tvoja pot. In nas je tako usmeril. Midva z bratom sva bila kot vnuka res deležna najboljšega dela njega. Vedno je verjel, da je mogoče vse, zanj ni bilo mej. To je stvar, ki mene še vedno spremlja, ko se soočam s svojimi strahovi. Govoril mi je, da je treba stopiti preko tega: 'Poskusi, kaj je na oni strani, pa se potem boj.' Za to sem mu neizmerno hvaležna," se dedkovih nasvetov čustveno spominja Matičeva sestra Anja.

Vesela je tudi, da je bil z njimi vse do zadnjega: "Glava mu je delala do konca. Še tri tedne pred smrtjo smo bili vsi skupaj doma in smo spremljali skoke v Planici v okviru svetovnega nordijskega prvenstva. Bil je poln energije, z vsem je bil na tekočem."

Vzela ga je zima

Najdlje pa je bila v življenju Janeza Goriška njegova soproga Jožefa, ki je bila njegova podpora, njegov steber. "Zelo mi je hudo. Tudi, če bi se to zgodilo čez 10 let, bi mi bilo," začne pogovor.

Pravi, da kljub mladosti doma niso nikoli stali na poti njeni zaljubljenosti: "Pusti posodo, ta bo že počakala, fant pa ne bo," se spominja materine spodbude, ko se danes 83-letna gospa vrne na sam začetek njune skupne poti.

"Poročila sva se, ko sem bila stara 18 let. Najina prva hčerka je bila rojena čez dva tedna. On je bil star 25 let, bil je študent gradbeništva, potem pa je rekel, da bo pustil šolo in si našel službo. Vendar sem mu dejala, da se je pošteno zmotil, da bo kar lepo dokončal šolanje. Če je moški pravi, družino preživi in zanjo skrbi, sem rekla," pripoveduje. In tako je tudi bilo.

Šolo je dokončevala tudi sama, poleg tega pa je skrbela še za družino, saj je kazala veliko razumevanje za moževo odsotnost: "Njega je vzela zima, poleti pa je svoje ideje in projekte prenašal na papir. On je bil skakalec, dober skakalec, ampak poleg tega pa je bil še gradbeni inženir, diplomiral je leta 1961," pripoveduje o zgodnejših leta.

"V Planici je bil takrat po svoji velikanki najbolj znan Stanko Bloudek, z njim pa je delal tudi Stane Pelan. Po Bloudkovi smrti pa je poiskal Janeza, dejal mu je, 'ti si gradbenik in ti si skakalec, poznaš skakalnico, veš, kako se skakalci vedejo pri skokih'. Kar je bilo res. Moj mož Janez je bil namreč tudi statik. Vedel je, kako se mora odriniti, koliko, kako visoko leteti, da bo šel daleč," opiše zametke projekta nove skakalne naprave, ki je postala eden od simbolov slovenstva.

Vmes je Janeza Goriška pot leta 1964 sicer odpeljala v Libijo, ki jo je prizadel hud potres, tja pa je odšel v okviru projekta obnove. S seboj je vzel tudi soprogo in dva otroka, tretjega takrat še ni bilo na svetu. Kljub bivanju na drugi celini je domače sanje še naprej nosil v srcu. Tudi sredi Afrike je računal in sešteval številke, pisal dolga pisma bratu Vladu, ki je pod Poncami začenjal izkope, pripoveduje gospa Jožefa. Marca 1969 so nato na letalnici bratov Gorišek skočili prvi skakalci. Že premiera je prinesla nove svetovne rekorde in dvignila apetite po novi magični meji. Začela se je rojevati nova disciplina, smučarski poleti.

Magična dvestotica

Toda Janez Gorišek sam o dvestotici ni rad javno govoril, pravi njegova soproga. "On je bil skromen, preskromen. Jaz pa sem mu za 60. rojstni dan dala narediti registrsko tablico: GJ 200 M, torej Gorišek Janez, 200 metrov. Praznoval je septembra, čez nekaj mesecev pa je bila tekma," pravi. "Vendar je imel veliko težav. Nekateri so mu očitali, da se s tem avtomobilom šopiri, čeprav se zaveda, da 200 metrov v Planici ne bodo smeli skočiti. Zabičala sem mu, naj se ne odziva na to in sem šla avto prepisat nase, tako da ni bil več Janezov in mu niso imeli česa oponesti," opisuje svojo odločnost.

Marca 1994 so se sanje uresničile natančno tako, kot je napovedala. Finski čudežni deček Toni Nieminen je postal prvi človek na svetu, ki je na smučeh poletel prek dvesto metrov.

Spominja se, kako je spletla tudi pulover, na katerega je izvezla napis 200 m: "Tisti, ki so zavidali, so imeli veliko povedati. Ampak sem dejala, naj kar govorijo, to se bo zgodilo! In res se je," se ji zadovoljno zasvetijo oči, ko se spominja, kako so zlobne jezike utišali na najlepši mogoč način.

"Ampak on s temi svojimi projekti nikoli ni znal – ali pa ni hotel – zaslužiti tako, kot so nekateri. Pa nam vseeno ni nič manjkalo. Tisto, kar človeka bogati, nosi v sebi," sklene svojo življenjsko zgodbo življenjska sopotnica pokojnega Janeza Goriška, ki se je z zlatimi črkami za vedno zapisal v zgodovino skakalnega športa in tudi slovenstva.