Ukrajinski biatlonci na Pokljuki hvaležni Slovencem za vso pomoč

"Hvala vsem za topel sprejem," je navzoče na Pokljuki v lepi slovenščini pozdravila nekdanja reprezentantka Jana Romanenko, ki je imela ob opisovanju spominov na vojno agresijo v Ukrajini še vedno cmok v grlu.

Slovenija je bila zanjo rešilna bilka v najbolj kriznih trenutkih življenja. "Ko se je začela vojna, sem bila v šestem mesecu nosečnosti. Mož je moral v vojsko, meni so se v zvezi z nosečnostjo pojavile težave. Ko se je ponudila možnost, da grem v Slovenijo, se nisem niti za trenutek obotavljala," je razloge za pot opisala nekdanja reprezentantka.

"Vedela sem, da je medicina tukaj dobra, in rada bi rodila v Sloveniji," je še dejala športnica, ki junija pričakuje dečka. Še bolj jo je prevzelo, da je pri biatlonskih prijateljih v Sloveniji dobila varno zatočišče.

"Tukaj so me izjemno lepo sprejeli. V najtežjih trenutkih sem dobila namestitev in zdravstveno oskrbo," pravi bodoča mamica, ki se lahko trenutno posveča vsakodnevnim skrbem. "Dobila sem že zelo veliko stvari za novorojenca, manjka mi še sedežek za avto," je povedala o potrebnih materialnih dobrinah, s katerim se vsakodnevno ukvarjajo bodoče mame.

Skrbi za domovino ne more povsem odmisliti. Najbolj jo skrbi za moža, ki pa je trenutno na varnem. "Hvala bogu, da je živ in zdrav. Trenutno ne sodeluje v bojnih operacijah. Smo iz kijevske regije, kjer so se stvari pomirile, ruska vojska se je umaknila od tod in zdaj je v rezervi."

Na Pokljuki čudovite razmere

Na Pokljuki je z Darjo Blaško, Nastjo Merkušino in Julijo Džimo tudi skoraj polovica aktivne biatlonske reprezentance. Med prvimi je bila v Sloveniji Blaškova iz Černigova, enega od prvih mest, ki so postala tarča napadov ruske vojske, ko je ta ob začetku agresije s severa prodirala proti Kijevu.

"Res hvala vsem za pomoč. Prišli smo z olimpijskih iger, ko se je začel napad na Ukrajino. Bilo je strašno in morali smo spreminjati svoja življenja. Po dolgi poti smo se prebili na Pokljuko in bili takoj deležni vse pomoči. Dva meseca smo imeli tukaj čudovite razmere in res velika hvala za vse ponujeno," pravi tekmovalka.

Podrobneje je razloge za pot v Slovenijo opisal trener Oleksandr Bilanenko. "Po olimpijskih igrah so bile načrtovane priprave za nadaljevanje sezone. Žal smo jo predčasno prekinili, saj je celotna moška reprezentanca v vojaški rezervi, v njej je tudi polovica deklet. Za ostale, predvsem za mlade, pa smo našli zatočišče v Sloveniji."

Odpravili so se takoj, ko se je ponudila priložnost

Bilanenko pravi, da je bil s tekmovalci na treningih na zahodu države, jasno pa je, da se del ekipe ob izbruhu vojne ni želel in ni mogel vrniti domov, saj je bilo v ekipi kar nekaj tekmovalcev iz krajev, ki jih je vojna neposredno prizadela. "Ko se je ponudila priložnost, smo se z ekipo odpravili sem."

Kot še poudarja Bilanenko, v trenutkih spopada v prvi vrsti nikakor ni bil v ospredju biatlon. "Najpomembnejše je, da so se lahko mladi izognili neposrednim psihičnim in čustvenim pritiskom, ki jih s sabo prinesejo neposredni prizori vojnih grozot. Sloveniji sem hvaležen, da vsega tega niso videli in slišali."

V ŠD Pokljuka trenutno skrbijo za okrog 50 tekmovalcev in članov osebja različnih ukrajinskih ekip. Nekateri so se že vrnili v kraje, kjer je trenutno varno, prihajajo drugi. "Res hvala vsem, državi Sloveniji, olimpijskemu komiteju, pa tudi sponzorjem. Tukaj so nam pomagali pri vsem, od urejanja dokumentov do primernih razmer za delo," še izpostavlja Bilanenko.

Ta je bil navdušen nad tem, da v Sloveniji niso bili sprejeti le kot begunci, ampak kot ljudje. Opazil pa je tudi trud v ŠD Pokljuka, kjer so mladim, da bi vsaj malce pozabili na težave doma, omogočili tudi nekaj izletov in aktivno preživljanje prostega časa. Tkejo se trdna prijateljstva, pa tudi sodelovanje, saj v hotelu na Rudnem polju po novem pomagajo tudi že prvi Ukrajinci, ki jih je v Slovenijo prignala nesmiselna vojna v domovini.