Medtem ko se alpinisti še grejejo v toplih spalnih vrečah, trije pakistanski kuharji že rožljajo po majhni improvizirani kuhinji. Po jutranji kavi sledi obvezen pogled na goro, ki je zadnje dni manj optimističen. Tomaž Humar pravi, da trenutna satelistska slika v teh krajih ni ravno najboljša, kljub temu, da je 100-odstotna vlaga. So ravno na robu monsuma, ki se vrti nad severno Indijo, kar povzroča slabo vreme in pa na trenutke tudi malo malodušja. Arne Hodalič, fotograf odprave, pa dodaja, da pada tak mrzel dež, da gre vlaga v kosti, kar je vse zelo neprijetno.
Malodušje deževnega jutra prežene sveže pečeni čapati, tipičen kruh gorskih plemen. Jajca jim v bazni tabor nosijo domačini, večino hrane imajo na zalogi. Hodalič je povedal, da je bila na začetku hrana izključno pakistanska, z relativno močnimi začimbami, večini odpravi neki tuji okusi. Ko se je želodčno stanje po virozi malo poslabšalo, so prosili kuharja, da jim poskuša kuhati bolj po evropsko.
Baza leži na poti med dolinskimi vasmi in pastirji, ki pasejo više pod goro. Vsak dan prihajajo tudi pacienti za Ando, saj je prvi zdravnik šele v dolini. Čez dan je tudi čas za pripravo opreme, nabrusiti je treba dereze in cepine, da bodo pripravljeni za nov naskok na goro. Humar upa, da se bo vreme do te mere uredilo, da se končno aklimatizira do višine 7000 metrov in potem počaka prvi pravi trenutek.