Kot je poudaril minister Rupel, je Slovenija v zadnjih letih že dokazala svojo konstruktivno vlogo pri gospodarski obnovi in spodbujanju demokratičnih procesov v regiji. Tako sodeluje v vseh treh delovnih omizjih pakta, za projekte v regiji, tako v okviru pakta kot na dvostranski ravni, pa je lani namenila 5,13 milijona ameriških dolarjev. Poleg tega je največji tuji investitor v BiH in pomemben gospodarski partner tudi za druge države regije, poleg BiH še za Makedonijo in Črno goro.
Slovenija upravlja Mednarodni sklad za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF), ki je glavni dejavnik razminiranja v JV Evropi. Poleg tega je med letoma 1992 in 1999 za 100.000 bosanskih beguncev namenila človekoljubno pomoč v višini prek 100 milijonov ameriških dolarjev, leta 1999 pa je pomagala tudi 3000 kosovskim beguncem, je poudaril Rupel.
V regiji pa trajne stabilnosti in gospodarske blaginje, ki sta v strateškem interesu Slovenije, ni moč zagotoviti brez podpore demokratičnim vrednotam ter zagotavljanja človekovih pravic, pravic manjšin in vladavine prava, je nadaljeval minister Rupel. Slovenija je po njegovem prepričanju uspešno rešila problem udeležbe manjšin v javnem življenju, tako da lahko s svojo izkušnjo pripomore k multikulturnem in multietničnem življenju v regiji. "Slovenija je odgovoren partner mednarodne skupnosti kot demokratična in stabilna država, ki bo še naprej prispevala k promociji socialnega in gospodarskega razvoja regije," je nagovor sklenil zunanji minister.
Predsedujoči delovnemu omizju za demokratizacijo in človekove pravice Panagliotis Roumeliotis je kot prednostne naloge tega delovnega omizja navedel zagotavljanje stabilnosti v regiji, podporo multietničnosti in multikulturnosti, vrnitev 1,5 milijona beguncev in razseljenih oseb na domove, uveljavljanje demokratičnih reform ter zagotavljanje svobode tiska in mišljenja.
Roumeliotis se je obenem zavzel za temeljit premislek o dosedanjem načinu dela delovnih skupin, da bi pred novo donatorsko konferenco pakta stabilnosti povečali učinkovito usklajevanje dejavnosti in transparentnost. Po njegovih besedah bi morali k sodelovanju pri projektih vključiti tudi neodvisne strokovnjake in nevladne organizacije. Pri potrjevanju projektov pa bi se morali osredotočiti na regionalni pristop in upoštevati resnične potrebe regije