Starši niso krivi za vse. So pa odgovorni za spremembo

Ob mednarodnem dnevu družine smo v studiu Svet na kanalu A govorili o odnosih, ki nas zaznamujejo bolj, kot si pogosto priznamo. Družina je namreč prvi prostor, kjer se človek nauči, kaj pomeni biti ljubljen, slišan in sprejet – ali pa ravno nasprotno, kako je živeti z občutkom, da mora svojo vrednost šele dokazovati.

O teh vprašanjih je spregovoril psihoterapevt, predavatelj in nekdanji vrhunski plezalec Uroš Perko, ki odkrito govori o družinskih vzorcih, odvisnosti in odgovornosti za lastno življenje. Ob tem opozarja, da je pogled na psihoterapijo danes povsem drugačen kot nekoč.

"Včasih je veljalo, da si dobro vzgojil otroka, če kot odrasel ni potreboval psihoterapevta. Danes pa je psihoterapija skoraj postala norma," pravi Perko. Po njegovih besedah je dobro, da duševne stiske niso več tabu, a hkrati opozarja, da starši včasih odgovornost za odnose in vzgojo prelagajo drugam. "Ko vidiš kolone otrok pred ordinacijami psihoterapevtov, starih osem, devet, deset let, se človek vpraša, ali starši pričakujejo, da bodo psihoterapevti naredili delo, ki bi ga morala opraviti družina."

Perko poudarja, da nas družina nedvomno močno zaznamuje, vendar ne dokončno. "V psihologiji velja, da ni popolnega determinizma. Starši niso za vse krivi, hkrati pa človek tudi ni popolnoma svoboden vplivov, ki jih nosi iz otroštva," pojasnjuje.

Posebej opozarja na medgeneracijski prenos travm in vedenjskih vzorcev, ki se lahko ponavljajo desetletja. V klinični praksi pogosto opaža družine, kjer se skozi generacije ponavljajo alkoholizem, čustvena odsotnost in nezdravi partnerski odnosi. "Vidimo močne ženske in odsotne, zlomljene, pogosto zapite moške skozi več generacij. Potem pa pride par, ki popolnoma isto zgodbo živi naprej," opisuje.

A prav tukaj vidi tudi možnost spremembe. "Vsak človek ima možnost, da prevzame odgovornost in te vzorce prekine. To se mi zdi skoraj najpomembnejša naloga staršev – da stvari ne prenašamo naprej na svoje otroke," poudarja Perko.

Sogovornik, ki se spominja, da je nekoč nosil oznako sin alkoholika, je skozi osebne in strokovne izkušnje pojasnil tudi, da preteklosti sicer ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo odnos do nje. Prav zavedanje lastnih ran je prvi korak, da jih ne prenašamo naprej na svoje otroke. Ob tem opozarja, da spremembe brez napora ni in da pot iz bolečih vzorcev zahteva veliko iskrenosti ter poguma za soočenje s samim seboj.

Ne popolnost, ne uspeh in ne materialne stvari, ampak občutek, da je otrok sprejet, varen in ljubljen tudi takrat, ko ni najboljši. Prav ta občutek pogosto odloča, kakšne odnose bomo gradili vse življenje – do drugih in do sebe. Morda prav to ostaja najdragocenejše, kar lahko družina podari človeku: občutek, da je vreden ljubezni tudi takrat, ko ni popoln. Več pa v pogovoru oddaje Svet na kanalu A.