Stevanović pravnomočno obsojen

Zoran Stevanović, predsednik stranke Resni.ca, nekdanji policist, danes pa podjetnik, je v pogovoru za našo medijsko hišo odgovarjal tudi na vprašanja, povezana z dogodki, v času, ko je bil še policist. Eno najpogostejših, s katerim se mediji ukvarjajo že dlje časa, je vprašanje njegove kaznovanosti. Stevanović, ki poudarja, da so njegovi kandidati za poslance nekaznovani, je tudi zase zatrjeval, da nima nobene povezave z zavarovalniško goljufijo.

Na vprašanja naših novinarjev Anžeta Božiča in Mirka Vorkapića, ali je bil zaradi prometne nesreče v Žirovnici obsojen na plačilo denarne kazni in ali je šlo za poskus preslepitve zavarovalnice, Stevanović odločno odgovarja nikalno. "Ne, ne. Jaz sem bil udeležen v prometni nesreči. Res je, ampak sem plačal kazen za prometni prekršek." Tudi na ponovno vprašanje, ali je šlo za poskus preslepitve zavarovalnice, Stevanović odgovarja, da ne. Enako na vprašanje, ali je bil obsojen.

Aprila 2005 je na območju občine Žirovnica doživel prometno nesrečo. Od zavarovalnice je zahteval povračilo škode, a zavarovalnica zaradi suma, da do nesreče ni prišlo tako, kot jo je opisoval, zahtevku ni ugodila. Da se ta ni mogla zgoditi na način, kot sta ga opisovala Stevanović in sostorilec, je trdil tudi sodni izvedenec. Leta 2008 sta bila, izhaja iz sodbe, ki jo hranimo v uredništvu, oba obsojena na denarno kazen. Stevanoviću je sodišče naložilo plačilo 800 evrov. Sodba je postala pravnomočna leta 2010.

Stevanovićeva izjava, da je bil kaznovan le za prometni prekršek, ne drži. Prav tako ne, da ni bil obsojen, res pa je, da je bil po preteku določenega roka na podlagi zakonske rehabilitacije izbrisan iz kazenske evidence in danes velja za neobsojenega. Njegovo izjavo kljub temu na našem merilnem orodju Dejstvomer označujemo z 'Ne drži'.

Novembra 2001 je prišlo do streljanja in popivanja policistov takratne enote Železniške policijske postaje v Ljubljani. Nekateri policisti, domnevno pod vplivom alkohola, so streljali s službenim orožjem. Stevanović zanika, da je bil udeležen v dogodku. Prav tako pravi, da po streljanju ni bil kazensko premeščen na Policijsko postajo Radovljica. "Fantje, ki so bili udeleženi v tem dogodku, so bili disciplinsko kaznovani. Ostali smo bili nagradno premeščeni v bližino doma," je njegova izjava v intervjuju. V nadaljevanju pa: "Takrat so oni premeščali, kakor se jim je pač prav zdelo. Pa kolikor je bilo odprtih delovnih mest po policiji. Jaz sem bil v Ljubljano prestavljen zaradi tega, ker je bila Gorenjska polna. Ampak vsak policist je imel željo, da dela čim bližje domu, zato da se ne vozi daleč. In ker sem bil pač v Ljubljani, so me potem nagradno premestili. Glede na to, da sem odrasel na Koroški Beli in da sem bil tam doma, so me premestili na Policijsko postajo Radovljica. Se pravi, jaz s tem dogodkom nisem imel popolnoma nobene zveze. Dejstvo pa je, da sem bil nagradno premeščen ravno zaradi tega, ker s tem dogodkom nisem imel nobene zveze. In to s 1. 5. 2002."

Zaradi streljanja in popivanja policistov enote Železniške policijske postaje v Ljubljani je posebna preiskovalna skupina sprožila 13 disciplinskih postopkov, osem predlogov sodniku za prekrške in dve kazenski ovadbi. Čeprav nekateri viri trdijo, da naj bi bil v času dogodka prisoten tudi Stevanović, pa tega, ali je bil premeščen kazensko, nismo mogli preveriti. Smo pa preverili, kako je z nagradnim premeščanjem, ki ga navaja.

Nagradne premestitve ne omenjata ne Zakon o javnih uslužbencih in ne Zakon o organiziranosti in delu v policiji. V policiji premestitev ni mišljena kot nagrada, ampak kot organizacijski ukrep za zagotavljanje učinkovitega in nemotenega dela policije. Zakon pozna predvsem začasno premestitev ali napotitev (67. člen ZODPol), in sicer zaradi potreb dela, pomanjkanja kadra, povečanih nalog ipd. in pa premestitev na zahtevnejša ali specializirana delovna mesta, praviloma s soglasjem policista, kadar gre za posebna znanja, izkušnje.

Namen teh premestitev pa ni nagrajevanje. Zakon to ureja drugače, in sicer z denarnimi nagradami, dodatki, napredovanjem v naziv ali plačni razred, pohvalami, priznanji. Navedba Stevanovića, da je bil po streljanju premeščen na Policijsko postajo Radovljica nagradno, zato ker ni sodeloval pri dogodku, na podlagi zakona ni možna. Njegova trditev zato 'Ne drži'.

Stevanoviću kot nekdanjemu policistu očitajo več spornih ravnanj. Edini prekršek, ki ga priznava, je, da je, ko je kot policist delal v nočnem času in v 12 urah ni imel možnosti za malico, šel po hamburger zunaj svoje krajevne pristojnosti. Kaj pa glede tega, ali je moral zapustiti policijo? Stevanović pravi, da pri policiji ni nikoli dobil odpovedi delovnega razmerja.

V uredništvu smo pridobili sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani iz marca 2012. V njej lahko med drugim preberemo, da je policija leta 2011 Stevanovića odpustila, ker se je po njenih navedbah v prisotnosti še drugih delavcev policije nedostojno in žaljivo vedel do nadrejenega, poleg tega je, tako policija, že prej kršil delovno disciplino, saj da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola.

Glede na to, da je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, njegova trditev, da mu ni bilo treba oditi iz policije, ne drži. Se je pa Stevanović, ki se je pozneje glede alkoholiziranosti skliceval na rumove kroglice, pritožil na Delovno in socialno sodišče, ki je marca 2012 razsodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kljub temu se v policijo ni več vrnil.

Njegovo izjavo, da mu torej ni bilo treba zapustiti policije, smo označili kot 'Previdno', glede na to, da ga je policija najprej odpustila, a je sodišče pozneje odločilo, da je bila nezakonita.

Predlani se je Bojan Potočnik, nekdanji vojaški in obrambni ataše, nekdanji direktor Policije ter bivši svetovalec Danila Türka, danes pa kandidat stranke Resni.ca, čustveno poslovil od izgnanega ruskega diplomata Sergeja Lemeševa, ki ga je Slovenija razglasila za nezaželeno osebo zaradi škodovanja Sloveniji. Od Lemeševa, za katerega se je takrat sumilo, da je pripadnik ruske obveščevalne službe SVR, se je poslovil z darilom in besedami "Srečno, prijatelj". Stevanović v potezi Potočnika ne vidi problema. "Glede na poklicno delovanje gospoda Potočnika sta bila ona dva stanovska kolega in se je kot stanovski kolega na ta način tudi poslovil. To je bilo sicer tudi preden je on sploh nastopil v kakršnikoli povezavi z nami, ampak jaz s tem zares nimam problema."

 Stevanović s tem zmanjšuje vlogo Lemeševa, je prepričan Andrej Šter, nekdanji vodja konzularnega sektorja zunanjega ministrstva. V Zakonu o zunanjih zadevah (ZZZ-1) je v 45. členu urejeno obnašanje diplomatov oziroma njihove obveznosti in prepovedi. Člen določa, kaj diplomati morajo in česa ne smejo početi pri opravljanju svojih nalog ter kako naj ravnajo v tujini, vključno z vidiki njihovega ravnanja, spoštovanja pravil in predstavljanja države. Predvsem pa, pravi Šter, diplomat ne sme škodovati Sloveniji. In čeprav gre za upokojenega diplomata, še vedno velja, da mora varovati tajne podatke ter upoštevati etična in družbena pričakovanja. Izjavo Stevanovića, ki v obnašanju Potočnika ne vidi problema, ocenjujemo z 'Ne drži'.

Novembra lani, kmalu po incidentu, napadu z nožem na avtobusu mestnega prometa v Ljubljani, ko je bil zaboden voznik, je Stevanović objavil video, v katerem je dejal: "Danes je migrant v centru Ljubljane hudo zabodel voznika. Pojavlja se ljudsko retorično vprašanje, zakaj si ga pes liže? Ker si ga lahko. Če država omogoča, da lahko nekaznovano kršijo zakone, to pač počnejo." Pozneje se je izkazalo, da v dogodek ni vpleten migrant, ampak je bil storilec Ljubljančan.

Ali je šlo za netenje sovraštva oziroma ali je širil nestrpnost? Stevanović odgovarja: "Če bi se dejansko izkazalo naknadno, da je bil migrant, bi rekel, da ne. V tem primeru mogoče. Ampak, še enkrat pravim, bil sem zaveden. Prehitel sem samega sebe."

Stevanović je prvotno napačno povezal kaznivo dejanje napada z migranti in s tem določeno skupino, torej migrante, označil kot storilce nasilja, čeprav to ni bilo res. Kasneje se je sicer opravičil, a to še ne pomeni, da ni spodbujal predsodkov o določeni skupini ljudi.

O sovražnem govoru govorimo takrat, ko gre za izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi ksenofobični, diskriminatorni, rasistični in naperjeni predvsem zoper razne manjšine (etnične, verske, kulturne) in zajema tako govorno, pisno kot nebesedno (parade, insignije, simboli, ipd.) komunikacijo, je zapisano na spletni strani Varuha človekovih pravic.

Glede na to, da se je Stevanović opravičil in da pravi, da bi mogoče lahko šlo za širjenje nestrpnosti, njegovo izjavo označujemo s 'Previdno'.