Kaj starši vpijejo na tekmah, ko vzpodbujajo svoje otroke?

Kakšne izraze uporabljajo nekateri starši, medtem ko navijajo za svoje otroke, boste slišali nocoj v oddaji 24ur v rubriki 24ur Inšpektor. Nanje so nas opozorili tisti starši, ki jih to moti, pa tudi trenerji in sodniki, ki so najpogosteje tarče žaljivih izjav. Sprašujejo se, kakšen zgled odrasli svojim otrokom postavljajo s tem, ko nekontrolirano vpijejo? "Derejo se na sodnike, derejo se na nasprotne igralce, na svoje otroke. Na druge trenerje," nam je potrdil nekdanji nogometni reprezentant Marinko Galić, ki dodaja: "Ni se zgodilo malokrat, da sem otroke tudi sredi finalne tekme pobral, pa smo šli zaradi grdega obnašanja trenerjev, nasprotne ekipe, zaradi grdega obnašanja staršev." Dogajalo se je že pred dvanajstimi leti, še pravi, spremenilo pa se ni popolnoma nič. 

Nogometna zveza Slovenije je sicer septembra zagnala kampanjo Spoštuj, s katero opozarja na pomen podpore staršev pri športnem razvoju otrok ter na škodljive posledice pritiska in neprimernega vedenja na tribunah. Prvi del kampanje je namenjen prav staršem mladih nogometašev, ki imajo ključno vlogo pri ustvarjanju spodbudnega in varnega športnega okolja. Ob predstavitvi kampanje je predsednik NZS Radenko Mijatović poudaril: "Nogomet je za otroke igra, druženje in veselje. Ko pa odrasli postavimo svoje ambicije pred njihove potrebe, šport izgubi svoj smisel. Kampanja Spoštuj je namenjena ozaveščanju, da je naloga staršev predvsem podpora in spodbuda." 

V realnosti se vse bolj dogaja ravno to, da starši iz svojih otrok delajo športne projekte. To pa pomeni, da zasledujejo le rezultat, ki je zanje edini, ki šteje. 

A kakšna bi v športu morala biti vloga staršev? Nekdanji alpski smučar Štefan Hadalin je v odgovoru zelo jasen: "V karieri športnika otroka bi vloga starša morala biti tista, ki mu nudi varnost, podporo, ljubezen."  

Starši so torej tisti, ki morajo otroku stati ob strani, ne pa izvajati dodatnega pritiska, ki je v vrhunskem športu že tako prisoten. Posledice takšnega ravnanja in prezgodnjega vključevanja v tekmovalni šport so lahko hude, svari naša sogovornica, športna psihologinja Andreja Holsedl. 

Mnenje stroke je torej jasno. A zakaj starši in nekateri klubi otroke že zelo zgodaj vključujejo v tekmovanja? Zakaj že pri otrocih, ki so komaj vstopili v osnovno šolo, delajo selekcije? Je pri tako majhnih otrocih sploh možno ugotoviti, kdo je nadarjen za šport in kdo ni? O tem smo vprašali profesorja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani Aleša Filipčiča. Že dolgo let je vpet v tenis, je tudi avtor knjige Otroci in tenis, ki je pred kratkim dobila pomensko posodobitev Otroci, starši in tenis. 

Smernice za delo z otroki, ki so vpeti v alpsko smučanje, so pripravili tudi na Smučarski zvezi Slovenije, pojasnjuje Hadalin. 

Andreja Holsedl: Ko pa gledamo psihološko, si želimo najprej videti željo, motivacijo za to, da se z nečim ukvarja, da se ob tem zabava, da se ima dobro. Šele kasneje pridejo v ospredje psihološke lastnosti, kot so na primer kontrola čustev, koncentracija in tako naprej. Tega otrok pri enajstih letih ne more imeti. In nič ni nenavadno, da pri enajstih letih recimo nekdo joče po tekmi. Ali ga je strah pred tekmo ali ga boli trebušček? To so normativne spremembe, ki se seveda v stresu zgodijo.

"Vedno, ko razlagamo, kakšne so smernice, je večina športnega sveta vseeno presenečena, ker smo nekako navajeni, da se stvari odvijajo prej, kot bi se morale,"  še opozarja Holsedl.

Zato naj starši ostanejo starši. Ko govorimo o športu pri otrocih, imejmo v uvidu gibanje, socializacijo in zabavo. Klubi naj ohranijo svojo primarno vlogo, vrata naj imajo odprta za vse otroke. Starši pa naj se ne vmešavajo v njihovo delo. In kot je v knjigi Otroci, starši in tenis zapisal Filipčič: "V vrhunskem športu le redkim uspe priti na vrh. Športni sociolog in strokovnjak za alpsko smučanje pokojni prof. dr. Krešimir Petrović, oče še bolj znanega Roka Petrovića, je vedno trdil, da je v vrhunskem športu veliko poklicanih, a le malo izbranih. Za uspeh v vrhunskem tenisu velja enako. Tekmovalnost in konkurenčnost sta visoki že v mladinskih starostnih kategorijah tako na nacionalni, regionalni in globalni ravni. Vendar to ne pomeni, da je že v mladinskih kategorijah treba biti najboljši. Ravno obratno, številni uspešni teniški igralci in igralke niso bili tekmovalno izjemno uspešni že na začetku svoje razvojne poti."