Circa, ki je krstno uprizoritev doživela lanskega februarja v vancouvrskem vzhodnem kulturnem centru, je nastala po zaslugi prestižne Alcanove nagrade za odrske umetnosti v znesku 50.000 dolarjev. Duet je denar porabil za raziskovanje tanga, ki je prvotni navdih za Circin spolno nabit vokabular. Noam Graham je na novinarski konferenci tango označil za ples raznoterih kodov, simbolov, metafor, ki jih lahko projiciramo na vsak ljubezenski odnos. Ravno zaradi tega se plesalca nista osredotočala na perfektno plesno tehniko, temveč ju je zanimala tudi zmožnost izražanja počutja z vsem telesom - v njunem druženju lahko obrat stopala sporoča grobo zavrnitev, opozorilo ali ukazovalen namig.
Circa se začne s parom, ki pleše tango v plesni dvorani, v kateri je ozračje že od vsega začetka nabito z gorečnostjo in sovraštvom obenem. Oder je načičkan kot zgodnjeviktorijanski bordel, z rdečimi žametnimi zavesami, cilindričnimi svečniki in razkošnimi lestenci, kar je po besedah Dane Gingras nostalgičen, žaloben pogled na okolje in barsko vzdušje, ki ga premlada vancouvrska kultura ni imela priložnosti spoznati. V predstavi plesalca tudi rušita klišeje, ki so vezani tako na vedno romantični Pariz, posnetki le
