Tito proti Stalinu: svet na pragu tretje svetovne vojne

Ameriška agencija za nacionalno varnost (NSA) je odstranila oznako zaupno z dokumenta z naslovom "Izogibanje armagedonu". V njem piše o napetostih med Stalinom in Titom oziroma med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, ki bi skorajda pripeljale do tretje svetovne vojne.

Zadeve so se začele hitro nevarno zapletati zaradi tako imenovanega grškega problema, je mogoče prebrati v zapisih, ki jih na svoji spletni strani povzema srbska nacionalna televizija (RTS). Tito je na pomoč komunistom v Grčijo, kjer je divjala državljanska vojska, poslal 10 tisoč prostovoljcev. To je zmotilo Stalina. Prepričan je bil, da grški komunisti v boju proti vladnim silam, ki imajo močno podporo v Združenih državah, nimajo možnosti.

Nestrinjanje Moskve odločitve Beograda ni spremenilo in Stalin se je odločil, da je treba neposlušnost ostro kaznovati. Sledila sta izključitev iz Informbiroja in propagandna vojna proti Jugoslaviji. Tita in njegovo vlado so označevali za vohunske skupine, podrejene ameriškemu in britanskemu imperializmu. Propagandna mašinerija je začela mleti tudi v Jugoslaviji.

V vzhodnem bloku so stekle čistke Titovih zaveznikov, najbolj temeljite so bile na Madžarskem. Podobne akcije je naročil tudi Beograd. Prečesavali so vrste patrije, vojske in tajne policije. V nemilosti se je znašel vsak, ki je bil ali bi lahko bil naklonjen Moskvi.

Vojna je bila realna možnost

A pri tem se ni končalo. Za Stalina je bila, tako piše v dokumentu, vojna realna možnost, potem ko so subverzije in sabotaže propadle.

To so avtorju dokumenta potrdili viri, med drugim madžarski general Bela Kiraly, ki se je znašel v nemilosti režima in bil celo obsojen na smrt, pozneje pa pomiloščen. Po njegovih trditvah bi morala madžarska vojska prebiti jugoslovansko obrambo v Vojvodini in tako odpreti pot do Beograda. Prestolnico bi nato zasedle sovjetske sile.

Uničenje Jugoslavije je bil eden od glavnih razlogov za pospešeno oboroževanje sosednjih držav. V Romuniji, Bolgariji in na Madžarskem so oblikovali posebne brigade, v katere so bile vključene sovjetske divizije, vrstili so se obmejni incidenti.

Takšen razvoj dogodkov je leta 1950 pritegnil pozornost zahoda. Ameriška obveščevalna agencija CIA je ocenila, da je obstoj Jugoslavije odvisen od zahodne pomoči, nekateri senatorji so celo opozarjali, da bi lahko napad nanjo pomenil začetek tretje svetovne vojne.

ZDA, ki so Jugoslavijo do takrat označevale za sovjetski satelit številka ena, so obrnile ploščo. Nenadoma je bila Titova država zaupanja vreden branik pred sovjetsko ekspanzijo. Do sredine 50. let so ji poslale že za pol milijarde dolarjev vojaške pomoči.

Zanimivo je, da je CIA celo predvidevala, da bo Jugoslavija v 24 mesecih postala članica Nata, s čimer bi se "obrambni zid" pred Sovjetsko zvezo še okrepil. Predvsem bi to pomenilo večjo zaščito za takrat zelo ranljivi Italijo in Grčijo.

Spet boji na Soči

Grožnja vojaškega spopada je več čas visela v zraku, sovjetska invazija je veljala za neizogibno. Tako so izdelali načrt obrambe. Italijo bi na primer branili na reki Soči, kjer bi tako znova doživljali podobno morijo kot med prvo svetovno vojno.

Rasel je tudi strah pred spopadom svetovnih razsežnosti. Leta 1951 je opozorilo, da bi sovjetski napad na Jugoslavijo pomenil prav to, izdal britanski vojaški vrh, kmalu zatem so enake ocene razvoja dogodkov prišle tudi iz Washingtona.

Ker Nato s konvencionalnim orožjem ni imel prednosti pred Sovjetsko zvezo, se je začelo govoriti o jedrskem. Washington je bil pripravljen z njim braniti Jugoslavijo.

Sovjetske invazije nazadnje ni bilo. Od načrtov naj bi Sovjetsko zvezo odvrnila odločna ameriška akcija v Koreji, ki je bila strateško precej manj pomembna od Jugoslavije.