Vremenska napoved je še naprej nestabilna. Večinoma suho vreme, z možnostjo oblačnosti in ponekod tudi rahle padavine. Najslabše naj bi bilo jutri, nato pa naj bi se vreme boljšalo, upati je, da bosta sreda in četrtek vsaj suha, če že ne sončna. Ker je, upoštevajoč tri vremenske povzetke – slovenskega, ameriškega in pakistanskega – zdaj več kot jasno, da tedna lepega vremena nad Nango Parbat ni pričakovati, še težje pa bi ga bilo napovedati, se je Tomaž odločil, da bo po vsej verjetnosti jutri vstopil v prvenstveno smer najvišje stene na planetu.
Ker so zaradi obilice snega in visokih temperatur razmere slabe – precej slabše kot pred dvema letoma - se Tomaž zaveda tveganosti vzpona, zato računa predvsem na hitrost. Iz nahrbtnika, ki je z vso opremo in hrano težkal okoli 23 kilogramov, je odvzel nekaj alpinistične opreme - eno vrv, nekaj frendov, klinov in vponk – ter tudi hrane, ki je je že tako bilo le za en pošten obrok.
Štiri in pol kilometra stene, v kateri so trije stalno podirajoči se seraki, sive ubijalske in rjave varne lise ledu, številne ledeniške razpoke, previsni deli, padajoče kamenje in plazovi, bo skušal preplezati v štirih dneh. S pomočjo izkušenj treh obiskov, predvsem pa neprestanega opazovanja stene z daljnogledom in s pomočjo fotografij, si je že določil večji del smeri. Na dveh mestih, na višini okoli 6.200 metov in tik pod vrhom, pa si je pustil odprti dve možnosti. A Tomaž Humar je znan po spreminjanju odločitev v zadnji sekundi ...
Stipe Božič in Nataša Pergar odhajata domov
Zaradi podaljšanja odprave smo na letalskih kartah, na katerih je bil datum povratka prav današnji dan, torej 31. julij, prestavili datum leta. Zaradi službenih obveznosti mora žal odpravo predčasno zapusti Stipe Božič, izkušen alpinist, Tomaževa desna roka na praktično vseh odpravah v zadnjih letih, in tisti, ki je s bil s Tomažem v najhujših trenutkih v steni vedno na zvezi. Z njim odhaja tudi bioterapevtka Nataša Pergar. Tako bomo Tomažev vzpon iz baznega tabora spremljali alpinist Aleš Koželj, ki bo vzpon snemal tudi iz nekoliko višjih leg, zdravnica Anda Perdan in novinarka Maja Roš, ki prevzema tudi Stipetove naloge snemanja in montiranja.
Ker je v zadnjh dveh dneh v zgornjem delu stene zapadlo nekaj snega, so plazovi obilnejši in njihov trušč glasnejši. In čeprav Tomaž še ni rekel zadnje besede, je čutiti, da se znova pripravlja na vzpon. Vremenske karte – zadnje smo po elektronski pošti dobili iz New Yorka - kažejo, da naj bi bili naslednji trije dnevi stabilnejši. Se bo res odločil, kot je včeraj namignil, da bo "zmetal pol stvari ven iz nahrbtnika" in s tem pridobil na hitrosti?
Trening v serakih
Dobre pol ure hoda po ledeniški moreni navzgor, čez travnato dolino, posejano z dišečo materino dušico (ki jo Tomaž tako zelo rad žveči), mimo črnih krav in oslov, ki čakajo na premik trekerjev, mimo številnih svizcev, ki na pragu svojih lukenj vreščeče opozarjajo svoje sosede na bližajočo se nevarnost, se dolina konča oziroma bolje začne z ledenikom. Vznožje gore je posejano s seraki, večmetrske navpične, ponekod celo previsne ledene stene so kot nalašč za trening alpinista, ki čaka na vzpon.
Zaradi lahke dostopnosti - samo nekaj korakov po snegu je do serakov – je trening primeren tudi za fotografiranje in snemanje. Tako se Stipe po več ur sklanja nad razpoke, sama pa slikam. In ko sva včeraj s Stipetom čepela pod topečim se ledom, je kamen z vrha seraka priletel Stipetu direktno v glavo. "Auuu!" Hitro sva jo pobrisala stran. Na srečo višina, s katere je kamen priletel, ni bila prevelika, a opozorilo si velja zapomniti.
Sonce je precej načelo južne strani serakov in že topeči se led je dajal slutiti nevarnost. Tomaž pa je z vsako preplezano navpičnico spuščal glasnejše hrzajoče glasove, vse več energije je bilo v njem, s cepinoma, ki ju vsakič znova nabrusi kot žiletko, pa je vse hitreje rezal led. Ves pošprican od blatnega ledu se nazadnje zadovoljno vsede, boža cepine, dahne vanje, nato sezuje višinske čevlje in preklinja mezinec, ki ga zaradi številnih operacij deformirano stopalo preveč pritiska ob čevelj.
