Hm, zato je krivo tudi dejstvo, da že nekaj časa ne plavam vsak dan, kot sem to počel zadnji dve leti. Ura plavanja je namreč sijajna priložnost za razmišljanje. Vodo tako pogrešam, da sem si žejo po njej včeraj smešno potešil s tem, da sem šel bazen vsaj pogledati. No, dogodki pa so pomembni, nemara odločilni. Stranka je po desetih letih zakletega drsenja navzdol na zadnji volitvah končno obrnila trend popularnosti navzgor. To nam je dalo mandat, da bomo verjetno vstopili v novo slovensko vlado. Zahtevna pogajanja so v glavnem za nami. Z doseženim sem zadovoljen. Je vse idealno? Ni, kot ni nič v tem življenju.
Bog ve, kaj bo prinesla prihodnost. OK, bog je seveda metafora za usodo. Nisem čisto prepričan, če verjamem v njeno dokončnost ali ne. V bistvu ne. Če bi nasedel tej zmotni utvari, vredni pomilovanja, bi prepustil dogodke njihovi inerciji. Pa jih ne, ne v svojem javnem, ne v svojem zasebnem življenju ne. Zvezde so nam sicer lahko bolj ali manj naklonjene, toda s svojo močjo lahko temne oblake na poti do njih odženemo, ali pač ne. V to verjamem.
Pred kratkim sem imel rojstni dan. Hm, 37 let. Uf, ogromno. Ko sem bil najstnik, se mi je zdelo, da je izguba časa, če se nekomu pri teh letih sploh še ljubi in splača iti s pokopališča nazaj domov. Eh, zdaj sem seveda na to prisiljen gledati drugače. Ja, to je v naši človeški naravi. Da celo najbolj grozne stvari okrog sebe poskušamo razlagati optimistično, sebi v prid. Dobro, ne vsi, ampak velika večina, in to žene svet naprej.
»
