'Dvomim, da bo kdaj možno popolno zaupanje, kot je bilo pred vojno'

"V določenem obdobju se je veliko mladih vračalo, vračale so se družine, zdaj pa je tega manj in nekateri odhajajo. Več mladih odhaja, kot se jih vrača. Otroci tistih, ki so se pred časom vrnili, že razmišljajo, da bi zapustili Srebrenico," pravi Misala Muharemović. Rodila se je po vojni in prvo deseletje življenja preživela v Tuzli. Njena družina se je nato leta 2008 vrnila v Srebrenico. Po študiju v Sarajevu je Misala dobila pripravništvo v Spominskem centru Potočari, zato je prišla nazaj v rodni kraj svojih staršev.

A stvari so se spremenile od takrat, ko je kot 10-letna deklica prvič zaživela v Srebrenici. "Če primerjam, kako sem se počutila v Srebrenici, ko sem hodila v osnovno šolo, in zdaj – takrat sem imela več stika z otroki druge narodnosti. Zdaj pa je to zgolj v nekih nujnih ali profesionalnih situacijah. Ko sem bila mlajša in stalno v stiku z njimi, sem imela med njimi celo bližnje prijatelje. Takrat morda niti nisem dojemala nekih stvari, kot jih sedaj," pravi. 

"Spominjam se, ko so našli mojega strica, očetovega brata, kako je bilo v njihovi hiši. Vsi smo se zbrali pri njih, ampak nihče ni nič govoril. Samo sedeli smo, kajti ne veš niti, kaj bi rekel v takšni situaciji," pripoveduje Misala. 

Razmere v tem z genocidom zaznamovanim krajem niso enostavne, še posebej ne za mlade, ki si šele ustvarjajo življenje. "Na splošno življenje za mlade v celotni Bosni in Hercegovini ni enostavno. Mladi ljudje odhajajo iz vseh delov BiH, s tem, da je v Srebrenici življenje še težje zaradi zapletene politične situacije. Dobro gospodarstvo bi bila motivacija, ki bi zadržala mlade ljudi. Ampak vsa ta politična turbulenca, ki se ne le trenutno, pač pa že leta in leta dogaja, mislim, da je mlade ljudi na nek način pahnila v še večji brezup," ugotavlja Mahir Omerović, magister politologije, ki kot zunanji sodelavec dela na projektu ustne zgodovine v Spominskem centru Potočari.

Rodil se je v sosednjem Bratuncu, kjer je z družino živel do marca 1993, ko so širše območje zavzele srbske enote. Družina je takrat zbežala v edino zavetje: Srebrenico. Združeni narodi so namreč Srebrenico aprila 1993 razglasili za varovano območje, ki so ga nadzorovale nizozemske "modre čelade". "Tam smo bili do leta 1995, do julija, do padca Srebrenice. Takrat sva z mamo odšla v Potočare. Oče pa se je podal na pot skozi gozd in se je uspel prebiti na varno," pravi. 

Sam takrat še ni dopolnil treh let, zato se ne spominja dogodkov, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića in Radislava Krstića v Potočare vkorakale 11. julija. A dolgo časa ga je v otroštvu spremljalo nezaupanje in strah pred ljudmi v vojaških uniformah, kar sam vidi kot globoko zakoreninjene spomine na strah in paniko, ki sta vladala tistega dne. 

V Srebrenico se je zaradi projektnega dela pred letom dni preselila tudi Džanuma Džinić, ki je sicer rojena in živi na območju Tuzlanskega kantona. O Srebrenici je kot majhna deklica izvedela od številnih beguncev, ki so se zatekli v njihov kraj. Zdaj v Spominskem centru Potočari v angleščino prevaja zgodbe tistih, ki so preživeli genocid v Srebrenici. Delo samo je psihično naporno, saj vsak dan posluša res težke izpovedi. Tudi zato je sprva načrtovala, da se bo v Srebrnico preselila le za tri mesece. "Če bi v tistem trenutku vedela, da bom tukaj ostala dlje, bi verjetno ponudbo za delo zavrnila. Vedela sem, kakšne so razmere v Srebrenici, zato si nisem mogla predstavljati, da bi tu živela dlje časa," pravi. 

Nekdaj živahen kraj je danes pust in osiromašen

Čeprav tam po uradnih podatkih živi okoli 15 tisoč prebivalcev (pred vojno jih je bilo več kot 36.600), je Srebrenica tudi 27 let po genocidu "mrtvo" mesto. Nimajo pekarne, hotela, mesnice, restavracije. Lokalni prebivalci morajo po številne storitve v sosednje kraje. Obratuje le nekaj kavarn. Mesto po vojni ni nikoli zares zaživelo, delujejo le redka podjetja, novih ne odpirajo. Domačini se včasih šalijo, da je tako hudo, da so še kriminalci zapustili kraj, saj ni česa ukrasti. 

Tam vztrajajo predvsem starejši, upokojenci, ki jih na te kraje vežejo številni spomini, pa čeprav ne vedno lepi. Kako pa se v Srebrenici počuti nekdo, ki ne izvira iz tega kraja? "Meni osebno je zelo težko. Predvsem psihično. Ne počutim se varno. Ne znam pojasniti, ampak v meni se zgodi sprememba, ko sem tukaj, v primerjavi s tem, kako se počutim v svojem kraju. Opažam, da je tukaj moje celotno telo, moj celoten živčni sistem v nekakšnem stanju napetosti, pripravljenosti, pričakovanja. Kot da se v meni nekaj aktivira, ko pridem v Srebrenico, in zato mi tam ni prijetno," pravi Džanuma. 

Delno to pripisuje nekakšni travmi, ki jo je posredno, s poslušanjem osebnih zgodb ljudi s tega območja, preživela tudi sama. "Drugi, še večji razlog pa je, ker ta zgodba še ni zaključena in ker se vsake toliko razmere znova zaostrijo, postanejo napete. Ljudje so ves čas v pričakovanju neke nove vojne," je iskrena. Prav zato se sama tam ne čuti preveč varno. 

Za razliko od svoje kolegice Misala ne čuti strahu. "Ne morem reči, da se ne počutim varno. Morda zato, ker sem takšna po naravi, ne čutim strahu. A vem, da razmere niso enostavne. Ali svojo prihodnost vidim v Srebrenici? Trenutno da in trenutno sem tu. Vendar, Srebrenica je še vedno preveč pusta, da bi bilo tu kaj življenja, še posebej za mlade. Po drugi strani pa si moji starši ne morejo niti predstavljati, da bi šli kam drugam. Oni so tukaj in želijo ostati tukaj. Jaz pa še vedno razmišljam o tem," pravi mlada Srebreničanka.

'To so bili najboljši prijatelji, poročne priče ... Potem pa so doživeli, da jih nekdo posili ali ubije.'

Ko prebivalce tega majhnega kraja na vzhodu Bosne in Hercegovine vprašate, kako je bilo nekoč, pred vojno, ponosno razlagajo, da je bila Srebrenica nekoč eden od vodilnih industrijskih krajev v BiH. V vojni je bila fizično (smrtno) ranjena, v povojnem času pa je skoraj povsem ugasnila, psihično, ekonomsko in politično. 

"V tem letu dni sem opazila – to je moja osebna izkušnja in ne pomeni, da je to popolna resnica ali slika – ampak zdi se, da ljudje živijo ločeno. Živijo eni poleg drugih, ne pa tudi drug z drugim. Dogajajo se te neke interakcije, ki so neizbežne, kot denimo v trgovini, na pošti. Vendar pa nisem opazila, da bi so spletali kakšni tesnejši stiki," opaža Džanuma. 

Misala, ki je v genocidu izgubila številne strice in druge sorodnike, pravi, da so poznanstva in morda tudi kakšna prijateljstva med Bošnjaki in Srbi v Srebrenici možna. "Vendar dvomim, da bo kdaj možno popolno zaupanje, kot je to bilo pred vojno. Tudi sama osebno ne verjamem, da bom komu tako zaupala, da bo to resnično tesno prijateljstvo. Seveda pa sobivamo. Veliko ljudi dela v podjetjih, kjer so mešani narodi in seveda morajo med seboj komunicirati. Vendar po navadi to niso tista pristna prijateljstva," pravi. 

Mladi se zavedajo, da sobivanje ne bo več takšno, kot je bilo pred vojno. "Iz zgodb, ki sem jih poslušala, sem namreč ugotovila, da so si bili ti ljudje nekoč zelo blizu. To so bili najboljši prijatelji, poročne priče, nekateri so si bili blizu kot družina. Potem pa se je zgodilo to, da so doživeli, da jih nekdo posili ali ubije. Po takšnih izkušnjah ne moreš več ustvariti tako tesnih stikov. Toda, sožitje narodov v smislu, da se spoštujejo človekove pravice ene in druge strani, to pa sem trdno prepričana, da je možno," pravi Džanuma. 

Mahir kljub vsem težavam in kljub dejstvu, da so njegovi številni sorodniki in prijatelji zapustili Srebrenico, ostaja optimist in vztraja v svojih rodnih krajih. "Trenutno živim tu, tako da je to moja sedanjost. Videli bomo, kaj bo prinesel čas. Vendar, prihodnost je in mora obstajati," je poudaril. 

Tudi Džanuma pravi, da je trdno prepričana, da je boljša prihodnost mogoča za vse. "Če ne bi imela te vere in upanja, ne bi mogla niti početi tega, kar delam. Prav to je tudi razlog, da delam to, kar delam. Ker verjamem, da je to možno. Prav tako pa se tudi zavedam, kako je ta proces težek in zahteven za obe strani. In koliko se moramo vsi naučiti in ozavestiti, da bi lahko šli skozi ta proces," je dejala. 

Naši sogovorniki pa so si enotni: "normalno" življenje in sožitje v Srebrenici bo možno takrat, ko bo sprejeta resnica, negiranje genocida pa nesprejemljiva praksa.