Domači filmi, za katere ne potrebuješ celega večera

Nekateri filmi na VOYO prihajajo premierno, drugi so že opozorili nase v preteklih letih, skupaj pa ponujajo precej dober odgovor na vprašanje: kaj gledati, ko bi zvečer nekaj dobrega, ampak res nimate energije še za dve uri filma? Med njimi so kriminalne zgodbe, intimne drame, znanstvena fantastika, črna komedija, odraščanje, zapleteni odnosi in celo slovanska mitologija.

Za precej nenavaden začetek lahko poskrbi Srečen dan mrtvih (2025), ki na VOYO prihaja premierno. Zeko in Gogi sta stereotipna kriminalca, ki se morata na 1. november znebiti trupla. Naloga se zdi skoraj rutinska, dokler se vanjo ne vpletejo veterinar, mesar in prostitutka.

Sliši se kot začetek vica in film se s tem občutkom tudi poigrava, toda pod kriminalnim zapletom se skriva precej resnejša zgodba. Srečen dan mrtvih je namreč navsezadnje film o raku. Režiral ga je Luka Štigl, pred kamero pa so se med drugim znašli Tim Lončar, Filip Đurić, Uroš Potočnik, Živa Selan, Mitja Okorn in Admir Baltić.

Da imajo tudi kriminalci po napornem delovniku svoje načrte, medtem dokazuje Kečap, džezve i mare (2025) režiserja Ažbeta Železnika. Mafijski uslužbenec Tine se po še enem brezhibno opravljenem poslu vrne domov in si želi nekaj povsem običajnega: toplo kopel, dobro pico in malo miru. Skratka, nič pretiranega. Toda kmalu ugotovi, da pred lastnim poslom ne more preprosto zapreti vhodnih vrat. V filmu igrajo Dejan Stanković, David Meze, Luka Žerdin in Domen Lukan. Film je na festivalu MUVIT 2025 osvojil nagrado občinstva, kar je še en dober razlog, da pristane na seznamu za ogled.

Povsem drugačno okolje ponuja hrvaški kratki film V modrino (U plavetnilo, 2017), ki prav tako premierno prihaja na VOYO. Na prvi pogled ima vse sestavine brezskrbnega poletja: hrvaški otok, morje in prijateljstvo iz otroštva. Toda zgodba 13-letne Julije je daleč od počitniške razglednice.

Julija se z materjo iz nasilnega doma umakne na otok, kjer je nekoč odraščala, in upa, da bo ponovno našla bližino z nekdanjo prijateljico Ano. A Ana več pozornosti namenja svojemu fantu. Zavrnitev pri Juliji odpre nezaceljene rane in prebudi agresijo, za katero je mislila, da jo je pustila za seboj. Film tako pod idilično podobo skriva precej bolj nemirno zgodbo o posledicah nasilja, prijateljstvu in odraščanju.

Na svoj način se z razliko med podobo in resničnostjo ukvarja tudi Legenda o bejbi (2024). Nadja ima manekenski videz, množico oboževalcev in premožno družino. Od zunaj je njeno življenje skoraj popolno. Toda tudi v njeni bleščeči, popolni deželi stvari niso nujno takšne, kot se zdijo. Za všečki, pozornostjo in popolno podobo se namreč skriva življenje, ki zna hitro presenetiti. Film se tako poigrava z vprašanjem, koliko resnice je pravzaprav v podobi, ki jo kažemo drugim. Film je režiral Leon Pučnik, v njem pa igrajo Neja Čušin, Tine Ugrin, Leon Pučnik, Domen Blatnik in Saša Lešnjek.

Nekoliko bolj samotno pot do morja izbere junak filma Dromedar (2019) Janeza Lapajneta. Fant z grbo se odpravi na morje sam in se tam sooči z bremeni ter izzivi svojega življenja. Film temelji na kratki zgodbi Vejkejšn Nejca Gazvode.

Med bolj intimnimi zgodbami je Tiho (2017) režiserke Barbare Zemljič. Izkušena psihologinja med terapijami z mlado pacientko posluša zgodbo nekoga drugega, vendar jo ta prisili, da se ponovno sooči tudi s svojo osebno dramo, povezano z dementnim očetom.

Na videz nepovezana dogodka začneta razkrivati posledice globoke travme in možnost odpuščanja tudi v jeseni življenja. V filmu igrajo Silva Čušin, Jana Zupančič, Tisa Škabar, Juš Golmajer in Dare Valič.

Težko preteklost s seboj nosi tudi Nikolaj v filmu Niko (2017) režiserja Andreja Košaka. Po odhodu iz popravnega zavoda se mora vrniti domov, kjer pa oče in njegova mlada noseča žena že gradita novo življenje in novo družinsko hišo.

Nikolaj vse bolj čuti, da je tam odveč. Ko oče grobo spregovori o njegovi pokojni materi, konflikt izbruhne in Nikolaj ga z lopato udari po glavi. Nato zbeži nazaj v popravni dom, ker pravzaprav nima kam drugam. Film tako iz osebne tragedije odpre precej širše vprašanje: kam z mladimi prestopniki, ko se kazenski ukrep izteče, težave, zaradi katerih so tam pristali, pa ne?

Všečkana (2015) režiserja Dražena Štadra se začne z objavo Anjinega intimnega posnetka na družbenem omrežju. Ena objava sproži vrtinec dogodkov, v katerem se mora mlado dekle soočiti z lastno samopodobo, zasebnostjo, prijateljstvom, ljubeznijo, družinskimi odnosi in predvsem s ceno pozornosti.

O tem, kako različno lahko dva človeka doživita isto stvar, govori tudi Risk (2018) režiserke Tine Novak. Jaka in Alex se spominjata istega večera, toda njuna spomina, čustva in interpretacije dogodkov niso enaki. Ljubosumje, negotovost in strahovi počasi zapolnijo vrzeli med njima. Katera različica je prava? In komu na koncu verjeti?

Za zaplete, ki so nam precej bližje, poskrbijo Govorilne ure (2018) Gašperja Antauerja. Novopečeni učitelj Fran se prvič spopada s starši svojih učencev, medtem ko se precej uspešno izogiba pogovoru z dolgoletno punco. Ker se je včasih lažje pogovarjati s skoraj komer koli kot s tistim, s katerim bi se zares moral.

Še bolj domače zveni izhodišče filma Po slovensko (2017) Marte Frelih. Zgodba, ki temelji na romanu prve slovenske pisateljice iz 19. stoletja, spremlja sosede, ki se nikakor ne morejo pobotati. Prepirajo se znova in znova, skoraj zato, ker pač živijo drug ob drugem in je treba vsakodnevno rutino z nečim popestriti.

Če se vam zdi, da je sosedski dolg lahko zapleten, si oglejte film Nevidna roka Adama Smitha (2017). Nekje v Evropi Grk dolguje Francozu, Francoz Slovenki, Slovenka Italijanu, Italijan pa Grku. Nemka, ki ne dolguje nikomur, si želi samo mirnega spanca, Britanec pa išče izhod.

Apoptoza (2017) Tomaža Gorkiča nas prestavi v leto 2074, v onesnažen svet pod nadzorom korporacije Bionet. Če bi namesto prihodnosti raje pobegnili v preteklost in slovensko izročilo, pa je tu Kresnik: Ognjeno izročilo (2013) Davida Sipoša. Zgodba je postavljena na slovensko podeželje v 70. leta, kjer se trije fantje med počitnicami pri dedku na kresno noč odpravijo raziskovat bližnji gozd. Najmlajšega tam čakajo vile, vilinci, ogenj, slovanski bog Kresnik in preizkušnja, ob kateri bo moral pokazati pogum.

Temačnejšo, predvsem pa precej bolj resnično plat družbe pokaže Strah (2016). Zgodba spremlja 17-letnega Kristjana, ki pod vplivom desničarske propagande in neonacistične skupine sodeluje pri nasilnem napadu, ki ima katastrofalne posledice zanj in za njegovo družino.

Petnajst filmov tako pomeni petnajst precej različnih svetov. Nekateri potrebujejo kriminalca in truplo, drugi samo dva soseda, ki se nikakor ne moreta nehati prepirati. Eni gledalca odpeljejo v leto 2074, drugi v gozd slovenskega podeželja, tretji pa pokažejo, da je lahko največja drama skrita za vrati povsem običajnega doma.

Izberite svojo zgodbo in si vzemite nekaj minut zase. Kratki slovenski filmi vas od 13. avgusta čakajo na VOYO.