Film Sedem (Seven): skrivnost uspeha ene najboljših kriminalk

Več kot tri desetletja pozneje Sedem ostaja ena najbolj prepoznavnih kriminalnih klasik devetdesetih. Če ga boste gledali prvič, je najbolje, da o zgodbi veste čim manj. Če ste ga že videli, pa boste ob ponovnem ogledu verjetno opazili, koliko drobnih odločitev, namigov in podrobnosti je skritih v filmu, ki gledalca počasi, skoraj neopazno potegne v svoj temačni svet.

William Somerset, ki ga igra Morgan Freeman, je izkušen detektiv tik pred upokojitvijo. Po desetletjih dela je utrujen od nasilja in prepričan, da je videl že skoraj vse. Nato dobi novega sodelavca Davida Millsa. Brad Pitt ga odigra kot njegovo popolno nasprotje, saj je Mills mlad, impulziven in še vedno verjame, da lahko kot policist nekaj spremeni.

Ko odkrijeta prve žrtve, postane jasno, da ne preiskujeta naključne serije umorov. Storilec svoje zločine gradi okoli sedmih smrtnih grehov – požrešnosti, pohlepa, lenobe, nečistosti, napuha, zavisti in jeze. Vsaka nova sled razkrije del večjega načrta, hkrati pa detektiva sili, da se vse globlje spuščata v način razmišljanja človeka, ki je prepričan, da imajo njegova dejanja višji namen.

Prav tu Sedem preseže klasično kriminalko. Ne gre le za vprašanje, kdo je morilec in ali ga bodo ujeli. Film vas počasi postavi ob Somerseta in Millsa ter vas sili, da skupaj z njima iščete logiko v nečem, kar je na prvi pogled povsem nerazumno. In ko dobite občutek, da razumete pravila igre, jih zgodba znova spremeni.

Velik del privlačnosti filma je v odnosu med glavnima junakoma. Somerset, ki ga igra Morgan Freeman, ne potrebuje dvignjenega glasu ali pištole, da prevzame prizor. Opazuje, prebira knjige, povezuje namige in razmisli, preden naredi naslednji korak. Freeman je ob nastajanju filma povedal, da ga je lik pritegnil prav zato, ker ni tipični filmski policist, ki razbija vrata in išče konflikt. Zanj je bil Somerset predvsem intelektualni reševalec ugank.

Pittov Mills deluje povsem drugače. Tam, kjer Somerset počaka, Mills reagira. Je bolj temperamenten, nestrpen in prepričan vase, zato njuno sodelovanje ni vedno preprosto. A prav razlika med njima daje filmu ritem in nekaj presenetljivo človeških trenutkov: eden je nad svetom skoraj že obupal, drugi ga še vedno želi popravljati.

Pomemben del tega ravnovesja je tudi Gwyneth Paltrowkot Tracy, Millsova žena. V film vnese toplino in normalnost, ki ju v sicer hladnem svetu zgodbe skoraj ni.

Sedem je prišel v kina v obdobju, ko so temni psihološki trilerji doživljali velik razcvet, vendar je Fincher filmu dal prepoznaven slog, ki ga je ločil od številnih posnemovalcev. Namesto velikih akcijskih prizorov gradi napetost z molkom, neprijetnimi prostori, dialogi in občutkom, da se nekje tik zunaj kadra dogaja nekaj, česar morda sploh ne želite videti.

Prav zato se film tudi danes ne zdi kot muzejski primerek devetdesetih. Njegova moč ne temelji na posebnih učinkih ali tehnologiji svojega časa, temveč na atmosferi, igralskih nastopih in zgodbi. Da film tudi po več kot treh desetletjih ostaja priljubljen med gledalci, kaže njegova ocena na IMDb, kjer ima 8,6 od 10 na podlagi približno 2,1 milijona glasov in se uvršča med 20 najbolje ocenjenih filmov na platformi.

Tudi v zakulisju filma ni šlo vedno gladko. Med snemanjem enega od pregonov v dežju je Brad Pitt zdrsnil in z roko prebil avtomobilsko vetrobransko steklo, zaradi česar je moral na operacijo. Ker prizorov niso snemali po kronološkem vrstnem redu, je moral poškodovano roko v nekaterih kadrih, ki se v zgodbi zgodijo prej, skrivati v žepu ali zunaj slike. Izkušnjo je pozneje jedrnato povzel z besedami: "Igranje je grob šport."

Za realističen občutek filma sta se Pitt in Freeman pripravljala z izkušenimi policisti iz Los Angelesa, še dlje pa je šel Leland Orser, ki je pred enim najbolj pretresljivih prizorov namenoma ostal brez spanja in med snemanjem hiperventiliral. Takšne podrobnosti dobro pokažejo, kako zelo je Fincher želel, da bi svet filma deloval surovo, nepredvidljivo in resnično.

Če boste med gledanjem dobili občutek, da je mesto skoraj še en filmski lik, to ni naključje. Fincher je želel ustvariti neimenovano, prenatrpano in iztrošeno metropolo, ki bi lahko bila kjerkoli. Produkcijska ekipa je zato lokacije namenoma starala in obrabljala, naprave za ustvarjanje dežja pa selila s prizorišča na prizorišče. Ponekod so s ponjavami celo zakrivali sončno svetlobo.

Okolje je moralo odražati moralni razkroj sveta, v katerem živijo junaki, zato je v filmu nekaj neprijetnega tudi takrat, ko se ne dogaja nič nevarnega. Fincher je zgodbo opisal kot film o popolni izgubi nadzora, ta občutek pa se skriva v vremenu, temačnih prostorih in vse večji negotovosti glavnih junakov.

Scenarist Andrew Kevin Walker je Sedem pisal med življenjem v New Yorku, kjer je delal v trgovini s ploščami. Navdihovali so ga predvsem temačnejši obrazi mesta, kot so podzemna železnica, umazanija, nasilje in občutek nelagodja, del tega vzdušja pa je pozneje prenesel v neimenovano filmsko metropolo. Končan scenarij je poslal Davidu Koeppu, ta pa ga je posredoval svojemu agentu, od koder se je začela pot proti filmu.

Največ razprav je sprožil zaključek. Studio je želel spremembe, vendar je Brad Pitt vztrajal pri izvirni različici scenarija, podprla pa sta ga tudi David Fincher in Morgan Freeman. Ustvarjalci so ključna presenečenja skrbno varovali tudi v promociji, zato je, če film gledate prvič, najbolje, da o njegovih zadnjih minutah veste čim manj.

Sedem je film za večer, ko si želite res dobre kriminalke, ki vas potegne vase in vas drži v napetosti do zadnjih minut. Temačno vzdušje, odlična igra Brada Pitta in Morgana Freemana ter zgodba, ki vam ostane v mislih tudi po koncu, dobro pojasnijo, zakaj je film po več kot treh desetletjih še vedno filmska klasika.

Če imate radi inteligentne trilerje z močnimi liki in nepredvidljivim razpletom, je Sedem vsekakor vreden ogleda, ogledate pa si ga lahko na VOYO.