France Štiglic: režiser, ki je zaznamoval slovenski film!

France Štiglic (1919–1993) je bil eden najpomembnejših slovenskih filmskih režiserjev, scenaristov in ustvarjalcev. Njegov prispevek k domači filmski umetnosti je izjemen: leta 1948 je režiral Na svoji zemlji, prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film, s katerim je postavil pomemben mejnik v zgodovini slovenskega filma. V svoji karieri je ustvaril 15 igranih celovečernih filmov, številna kratka in dokumentarna dela ter televizijske nadaljevanke.

Njegov talent ni ostal neopažen niti zunaj slovenskih meja. S filmi je sodeloval na mednarodnih festivalih, Dolina miru je bila predstavljena v Cannesu, film Deveti krog pa je bil nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. Štiglic je prejel številna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado in več zlatih aren na filmskem festivalu v Pulju. Njegova dela so pomemben del slovenske filmske dediščine, saj združujejo močne zgodbe, izjemne igralske interpretacije in občutek za človeka v zahtevnih zgodovinskih okoliščinah.

Leta 1956 je France Štiglic posnel Dolino miru, film, ki je postal ena najbolj prepoznavnih slovenskih filmskih klasik in dosegel tudi izjemen mednarodni uspeh. Zgodba je postavljena v čas druge svetovne vojne, ko po ameriškem bombardiranju slovenskega mesta deček Marko in deklica Lotti ostaneta brez staršev. V sirotišnici Lotti pripoveduje o skrivnostni dolini, kjer naj bi vedno vladal mir. Otroka se odločita, da jo bosta poiskala, zato pobegneta in se podata na negotovo pot.

Na poti srečata ameriškega pilota Jima, ki ga upodobi John Kitzmiller. Med njimi se razvije posebna vez, ki v ospredje postavlja človečnost, zaupanje in željo po miru tudi sredi vojnega nasilja. V vlogah otrok nastopata Tugo Štiglic kot Marko in Evelyne Wohlfeiler kot Lotti.

Dolina miru je veliko več kot vojni film. Je lirična in izrazito protivojna pripoved o otroškem pogledu na svet, izgubi, strahu in upanju, da nekje vendarle obstaja kraj brez nasilja. Film je bil leta 1957 predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, kjer je John Kitzmiller prejel nagrado za najboljšo moško vlogo. Štiglic je bil za svoje delo deležen mednarodnega priznanja, film pa je tudi desetletja pozneje ostal pomemben del filmske zgodovine.

O povsem drugačnem tonu pripoveduje Ne joči, Peter, film iz leta 1964, ki je postal ena najbolj priljubljenih slovenskih filmskih klasik. V središču zgodbe sta partizanska minerja Lovro in Dane, ki dobita nalogo, da tri vojne sirote iz nevarnega območja prepeljeta na osvobojeno ozemlje. Sprva sta nad zadolžitvijo precej razočarana, saj bi si želela bolj razburljive akcije. A pot z otroki se kmalu spremeni v nepozabno pustolovščino, ki preizkusi njuno potrpežljivost, pogum in srčnost.

Posebej se navežeta na najmlajšega med otroki, navihanega Petra, ki s svojo razigranostjo in otroško neposrednostjo poskrbi za številne zabavne trenutke. Film spretno prepleta humor, napetost in ganljive prizore ter pokaže, da se lahko tudi sredi vojne razvijejo prijateljstvo, toplina in občutek odgovornosti za druge.

V filmu nastopajo Lojze Rozman, Bert Sotlar, Majda Potokar, Zlatko Šugman, Polde Bibič in drugi priznani slovenski igralci. Malega Petra je upodobil Bogdan Lubej. Štiglic je s filmom ustvaril duhovito in čustveno pripoved, ki je presegla okvirje klasičnega vojnega filma. Film je bil nagrajen z zlato areno na festivalu v Pulju leta 1964.

Dolina miru in Ne joči, Peter sta po tonu in načinu pripovedovanja različna filma, povezuje pa ju Štigličev izjemen občutek za človeka in njegove zgodbe. Prvi skozi otroško perspektivo razkriva grozote vojne in hrepenenje po miru, drugi pa s humorjem in toplino pokaže, da lahko tudi v najtežjih okoliščinah najdemo prostor za prijateljstvo in človečnost.

Oba filma sta pomemben del slovenske filmske dediščine in priložnost, da znova odkrijemo ustvarjalnost enega največjih slovenskih režiserjev. Dolina miru in Ne joči, Peter sta na voljo na VOYO.