'Dovolj je že, da se pojavim in grem!'

Zakaj si se odločila zapustiti Kmetijo?

Priznam, da ko pogledam nazaj, že sam vstop na Kmetijo ni bil ravno najboljša odločitev, saj sem imela težave z zdravjem. S slabim počutjem sem se borila že nekaj mesecev, vendar sem vse slabe simptome pripisovala utrujenosti od dela v službi in doma. Vedela sem, da nekaj je, vendar jaz ne bi bila jaz, če ne bi "rila" prek meja. Na Kmetiji so prvi dnevi minili super, mogoče od vzhičenja in treme nisem občutila simptomov, ki pa so se že naslednje dni spet vrnili, in glede na prejšnje dni, ko sem vstajala zgodaj s petelinjim kikirikanjem, je bilo potem samo še slabše. Nisem imela nikakršne volje, da vstanem, čeprav sem vedela, da moram, da ljudje, ki bodo Kmetijo gledali, ne bi pomislili, da sem "lena". Na žalost sem še vedno oseba, ki se še vseeno in še vedno globoko v sebi sprašujem Kaj bodo pa ljudje rekli.

Je šlo za odločitev v zadnjem trenutku, zaradi naporne noči pred dvobojem, ali si o tem dlje časa razmišljala?

Ko je prišlo do te točke, da sem druga dvobojevalka, mi je bila še isti trenutek najboljša pot, da zapustim Kmetijo. Čeprav so me sostanovalci zelo podpirali in želeli, da se borim in da sem jaz tista, za katero želijo, da se vrne, sem imela zelo mešane občutke. V enem trenutku sem si to želela, v drugem spet ne. V glavi so se mi postavljala vprašanja, kaj če na dvoboju zmagam in ostanem, kdaj bom imela spet priložnost zapustiti Kmetijo? Tudi Aneti sem obljubila, da se ne bom borila, zato na koncu nisem imela druge izbire, kot da držim besedo. Zdravje mi je tako ali tako pešalo, in čeprav sem bila prvi teden zelo pridna na Kmetiji, vseeno nisem želela, da se v naslednjih tednih prikažem čisto drugače. Učila sem se pratiko in res sem se naučila skoraj vse. Mogoče sem res imela dobre možnosti za zmago ali poraz, vendar je bila noč v kajži zelo slaba, mokra, hladna, in naslednje jutro sem se zbudila prehlajena, zeblo me je, imela sem glavobol. Bila je neprespana noč in vse, kar sem si želela, je bil odhod domov.

Ni mi bilo žal, ker sem takoj dobila klic zdravnika, da moram nujno k svojemu zdravniku, ker so moji zdravstveni izvidi zelo slabi. In še danes mi ni žal, da sem zunaj in ne več v Kmetiji, ker še vedno urejam zdravstvene težave. Šele zdaj sem dojela, da je zdravje najpomembnejše. Po vseh teh zdravilih in preiskavah, ki sem jih imela in me še čakajo. Lahko pa povem, da sem vesela udeležbe v resničnostnem šovu Kmetija, že zaradi tega, ker smo pred vselitvijo naredili vse preiskave in zaradi teh preiskav je ugotovljeno tudi moje slabo zdravstveno stanje.

Kako si se razumela s sotekmovalci? Nekateri so te podcenjevali in te oklicali za barbiko …

Razumela sem se skoraj z vsemi, saj je bilo premalo časa za nerazumevanja. Vendar so se obrazi nekaterih tekmovalcev pokazali kar hitro. Sicer pa Kmetija ni moj prvi resničnostni šov, zato tukaj nisem iskala prijateljstva, niti podpore nekoga. Sem pa vesela, da je večina sotekmovalcev z veseljem preživljala čas z mano.

Čeprav si bila v šovu le prvi teden, kdo ti je bil najljubši sotekmovalec?

Kot sem že rekla, je to moja tretja udeležba v resničnostnem šovu in, iskreno, nihče mi ni prirasel k srcu. Vsi so dobri ljudje, sploh novi tekmovalci, ki so še sveži in še ne poznajo igre resničnostnega šova. Zato so mi bili od vseh še najbolj simpatični in seveda iskreni v nasprotju z nami, "staro bando", ki že poznamo svetle in temne strani resničnostnih šovov, in nas že težko prebereš, ker smo lahko res dobri taktizerji in igralci.

Na družbenih omrežjih si zapisala: 'Igralska akademija ni za mene ...' Kaj si mislila s tem?

Na Facebooku pišem veliko stvari in splet je nekaj čisto drugega kot moje zasebno življenje. Ljudem dajem, kar želijo. Mečem jim kosti, da se hranijo. (smeh) Glede na to, da nikoli nisem bila zmagovalka šova, sem ponosna na številko sledilcev, prav tako sem tudi zelo vesela za vse, ki me sovražijo, saj se prav zaradi njih najdem v novicah, revijah, časopisih in lahko postavljam boljše pogoje zase. (smeh) Sicer pa verjamem, da me imajo tudi tisti, ki jim grem na živce, radi, samo si tega ne priznajo na glas. Nikoli nimam taktike. Ali jo sploh potrebujem? Mene zmage ne zanimajo. Dovolj je že, da se pojavim in grem.(smeh)