Gospodarica Nada, kot je še niste spoznali: Kmečko delo je zame sveto

S kmetijo ste povezani že od majhnih nog, ko ste še živeli v Zasavju. Kakšni so vaši spomini na tisto obdobje?

Res je, s kmetijo sem povezana od malega, rodila sem se na kmetiji visoko v zasavskih hribih, natančneje na Podkumu. Ja, spomini na otroštvo ... Imam težke spomine na otroštvo, a ne bi o tem. Čeprav so spomini lahko tudi lepi. Lepo je bilo, ko smo kot otroci pasli živino, ko nas je veliko šlo pet kilometrov peš v šolo in nazaj. Počeli smo vse vragolije, kradli češnje, se tudi stepli, prepevali ... Bilo je lepo. V osnovni šoli sem bila zelo dobra učenka, vedno sem si želela naprej na študij, a so me razmere prisilile, da sem morala takoj po osnovni šoli v službo, nato pa mnogo premlada pristala na kmetiji.

Kaj je tisto, zaradi česar ste ostali predani kmečkemu življenju? Navada ali nekaj več?

Vedno mi je bilo kmečko delo sveto. Čeprav v mojih mladih letih zelo garaško, nisem obupala nad kmečkim delom, še vedno vse delam z velikim veseljem. Ni dela, ki ga ne bi marala.

Zaradi ljubezni vas je pot iz Zasavja vodila na Dolenjsko, k svojemu drugemu možu v Zagorico pri Velikem Gabru. Na katere stvari na vajini kmetiji ste najbolj ponosni?

Ja, usoda življenja je nepredvidljiva, zato sem se nekako znašla na Dolenjskem. Na najini kmetiji sem ponosna na čisto vse. Vse počnem z veseljem, delam na njivi, redim kokoši, piščance, obrezujem svoj vinograd, imamo 950 trt, obrezovanje je moje delo. Ob vsem najdem čas še za mnogo drugih reči. Mnogi me vprašajo, kako. Popoldne nikoli ne sedem pred televizor in ure in ure gledam limonade. Ne, ne, jaz grem rajši na folkloro, ples, pevske vaje, kjer pojem z veseljem, čeprav ne najlepše (smeh). Z velikim veseljem pečem kruh v krušni peči, ko drugi že zaspijo, kaj dobrega in lepega spečem, naredim testenine, te stvari so mi v veselje. Z velikim veseljem delam v Društvu podeželskih žena Tavžentroža, skoraj 280 članic nas je, zelo dobro se razumemo. Mehkoba podeželja se preliva med nas, ljudi, kmetice, ki tukaj živimo. Dekleta, žene in matere se trudimo, da bi našemu prelepemu okolju dale nekaj, čemur rečemo – duša. Povezane v skupnost, ki nam veliko pomeni in daje. S skupnimi močmi in pod pokroviteljstvom Zveze kmetic Slovenije se borimo proti zapostavljanju in nasilju nad ženskami, tudi nad kmeticami, borimo se za svoje pravice. Borimo se, da bi bila kmečka ženska bolj cenjena. Moram priznati, da je napredek na tem področju velik, a še mnogo premajhen. V mojih mladih letih me je bilo skoraj sram priznati, da sem kmetica, tako malo je bila kmetica cenjena. Danes sem zelo ponosna in z veseljem vsakomur povem, da sem kmetica.

Mimogrede, ali vam je že kdo rekel, da ste 'superženska'?

Superženska sploh ne obstaja, obstaja samo pravljični superman (smeh).
 
Ali se vam zdi, da so kmetje v Sloveniji premalo cenjeni?

Kmetje so premalo cenjeni, še posebej mali. Na višinskih kmetijah, ker je veliko dela še vedno ročnega, ker se od kmetije ne da preživeti, je potrebna pomoč države, a posluha je zelo malo. Te male kmetije so popolnoma zapostavljene. Nihče ne razume ali noče razumeti, da je za ohranjanje naše prelepe dežele potreben kmet tam, visoko v hribih. Kako z veseljem pogledamo urejena dvorišča, pokošene ‘rebri’, pašo drobnice, urejene gozdove ...

S šovom Kmetija vas je povezala avdicija. Oddali ste prijavo za tekmovalko, s pripisom, da se vidite v vlogi gospodarice. Drži?

Hm, šov Kmetija. Ja, pristala sem na avdiciji, želela sem si vlogo gospodarice. Vloga, meni pisana na kožo, takšna sem. (smeh)

Prizorišče snemanja letošnje Kmetije je Prekmurje. Kako ste premagovali razdalje in usklajevali obveznosti na vaši kmetiji in kmetiji v šovu?

Prizorišče je bilo v Prekmurju, sama razdalja zame ni bila moteča. Glede obveznosti doma pa moram reči, da sta mi mož in snaha vseskozi stala ob strani, tako da ni bilo problema. Tudi vnuka po vseh močeh pomagata, od zalivanja rož do pripravljanja drv. Da vse poteka, kot je treba, moraš kdaj koga pohvaliti, mu prisluhniti, pa gre. Še vedno si vzamem čas za svojo dušo, grem na potep s folkloro, po nastopih. Grem na pevske nastope, grem pa tudi kar nekam po svoje, za dušo.

Veljate za strogo, a pošteno gospodarico, in takšni, kot pravite, ste tudi v resnici. Kakšni pa so odzivi gledalcev na vašo vlogo v šovu, ki ste se jih tudi najbolj bali?

Stroga, stroga sem celo do sebe, če rečem, da to moram narediti, tudi naredim. Poštena. Mislim, da je pri meni poštenje na prvem mestu. Poštenje do sebe, drugih, vseh, takšna sem. V lanskem šovu me je bilo pošteno strah znanih obrazov, a v šov sem šla pošteno, brez vseh slabih misli, pokončna. Taka sem tudi ostala, tako da se nisem imela česa bati. Kaj so si ljudje, je njihova stvar. Na neki javni prireditvi sem na glas povedala svoje misli tako: 'Obuj moje čevlje že od otroštva, v mojih čevljih stopaj vse življenje, pri vsakem padcu se poberi, tako kot sem se morala jaz, dvigni glavo z nasmehom, čeprav so mi neštetokrat po licu tekle debele solze, ko boš prehodil mojo pot, takrat me obsojaj.' Lahko rečem, da sem borka, zato sem poštena, morda malo usmiljena, tudi do svojih ‘kmetov’. Moram reči, da je Kmetija zelo gledana oddaja, z veliko pohvalami, veliko prepoznavnostjo, tako da sem zelo vesela, da sem lahko prispevala tudi jaz majhen delček v tem šovu.

Ker smo ravno v veselem decembru, kakšne so vaše želje za leto, ki prihaja?

Pripravljamo se na praznični čas, moje želje so najprej moja zdrava družina, moja zlata vnuka, ta sta mi najdražja. Vsem, ki me poznajo, pa naj jim Bog nakloni zdravja.