Jure ima vedno čas za dekleta, tisto pravo želi najti v Ljubezni po domače

Jure Struna je eden izmed deveterice junakov podeželja iz šeste sezone Ljubezni po domače, ki je pozornost pritegnil v atraktivni kavbojski opravi. Nad konji se je začel navduševati pri trinajstih, ko se je udeležil kampa, in ta ljubezen traja še danes. Začel je z navadnim jahanjem ‘po domače’, čez leta pa se je izuril v western načinu jahanja, ki se razlikuje od klasičnega angleškega sloga. Jure: “Tekmovanja smo začeli organizirati doma pri meni, hodil sem na tekmovanja po tujini, najprej gledat, nato še tekmovat.”

Počasi je v Stični zrasel tudi njegov ranč Prebil: “Korak za korakom smo šli. Najprej smo imeli dva konjička, potem tri, pa štiri. Potem smo že začeli razmišljati, da bi štalco naredili, po štali smo pripravili večji prostor za druženje. Potem smo začeli s šolo jahanja, nato pa postavili še pokrit prostor. Zdaj je to malo drugače, je lažje jahati, saj imamo kompletno infrastrukturo, ki je potrebna, če se hočeš razvijati v konjeništvu. Dež in sneg nista več noben problem, včasih je pa to bil.”

Sprva sta mu pomagala starša, nadaljeval je sam, res pa je, da mu na ranču še danes ogromno pomaga družina. Na vprašanje, ali zaradi ranča ni imel časa za dekleta, pravi: “Ne, to bi bil pa izgovor. Jaz imam vedno čas za dekleta. Samo tisto pravo pa upam, da najdem v Ljubezni po domače. Če pa ne, bo pa ena krasna izkušnja.”

Razočaranja v ljubezni mu, kot marsikomu, niso tuja. Jure: “To sem doživel, to bi lagal, če bi rekel, da ne. Morda prej v mladih letih, ko se zaljubiš, pa nič ne razmišljaš. Potem pa pride realnost, pa si malo žalosten. Ampak glavo pokonci, pa naprej.” V zrelih letih se ljubezenskih zapletov loteva s pogovorom: “Jaz sem tak človek, ki se veliko pogovarja, to je en fundament, če je še malo kemije in če imaš vsaj nekaj skupnega, to pomaga. Ni treba, da je veliko, se da vse urediti.” Da bi rekel, da nekomunikativna dekleta odpadejo, se mu ne zdi pošteno: “Definitivno mi je pa bolj všeč nek samozavesten tip ženske, pa če se ukvarja s športom in da ima vsaj malo rada živali, kar je v mojem poklicu obvezno. Saj po navadi imajo vse rade konjičke, kužke in mačke.” Z živinorejo pa se na njegovem ranču ne ukvarjajo.

V poletnih mesecih je tam še posebej veselo, saj gostijo otroke. Jure: “Super je, otvorili smo tudi prostor, kjer lahko otroci prespijo, in je prav fino. To pa zelo rad delam, imam tudi svojo ekipo, ki mi pomaga, in otroci pravijo, da so zelo zadovoljni, se tudi vračajo in uživajo. Je pa to kamp brez telefonov in tablic. Smo se dogovorili s starši, da otroci do osmih zvečer tega ne uporabljajo, razen če je nujno. Pa se tako fino zamotijo. Jaz raje vidim, da igrajo družabne igre, kot pa da komunicirajo prek telefona. Tega je tako ali tako preveč.”

Mivko v pokritem prostoru na njegovem ranču je preizkusil tudi Miran Stanovnik z ekipo, a na motorjih. Jure: “Miran je prijatelj, ukvarja se s turističnimi prevozi z motorji, je inštruktor ... Bili so zelo navdušeni in so rekli, da bodo organizirali delavnico, potem je pa prišel covid-19 in se je vse malo zavleklo.”

Jure živi nedaleč od svojega ranča, v Temenici. Njegov dom je njegova rojstna hiša, ki je bila včasih v lasti dedka in babice: “Mi je kar všeč tu.” Pot pa ga večkrat zanese v tujino, predvsem v Italijo in Avstrijo. Jure: “V Italiji imam konje, ena kobilica moja je na treningu, se zdaj pripravlja ne tekme. Pri nas ni tekem v teh western disciplinah, zaradi covida. Hodimo pa v Italijo na tekme, ali gledat ali tekmovat, ter trenirat svoje učenke, ki tekmujejo v teh disciplinah.”

Kar se tiče ranča in konjev, ima začrtano pot. Jure: “Želim pa si spoznati eno fajn punco, ki bi me podpirala in jaz njo. Da bi se razumela in seveda imela tudi kakšnega otroka. Pri mojem delu se toliko ukvarjamo z otroki, jaz pa otrok nimam in je to malo čudno. To je definitivno moj življenjski cilj, ampak v teh časih je bilo malo težje spoznati kakšno dekle, ker jaz sem moški starega kova in rad dekleta v živo vidim, da vidim, kaj delajo očke. Kakšen zmenek, kavica, od nekdaj tako funkcioniram in je bilo zdaj to malo težje.”

Pa je že kaj na trnih glede pisem? Jure: “Jaz nisem čisto nič, drugi so. Jaz se veselim, upam in si želim, da bi se vsaj kakšna opogumila. Vem, da ni enostavno izpostavljati se. Eni se, eni se ne, ljudje smo različni.” A na njegovem ranču in doma bodo dekleta zagotovo uživala: “Okolje je v redu, oseba tudi, to nimaš kaj reči, to sem jaz (smeh), se bom pa že potrudil. Se pa morajo dekleta opogumiti, pa kakšen pisemček poslati.”

Poleg Damjana na vaša pisma čaka še osem junakov podeželja. Izpolnite prijavnico ali pa jim pošljite pismo na naslov: Ljubezen po domače, p. p. 777, 1000 Ljubljana.