Gulnaz Uliabaeva

Ime in priimek: Gulnaz Uliabaeva

Starost: 46

Kraj: Petrovče

Izobrazba: Univerzitetna izobrazba

Zaposlitev: Gospodinja

Ko sem bila majhna, sem večkrat sama strigla sebe in svojo sestrico. Enkrat sva se postrigli tako "ustvarjalno", da je mami skoraj omedlela – frufru sva si odrezali skoraj do korena! Ravno tisti dan je v vas prišel fotograf, zato nama je mami zavezala rute, da ne bi bilo tako hudo. Imamo fotografijo, kot da sediva v televiziji – dve res smešni deklici z rutama. Danes se še vedno smejimo in rečeva: "Iskani zločinki – Gulnaz in Dilya."

Kot otrok sem sanjala, da bom zdravnica. Moja mama je bila medicinska sestra in želela sem biti kot ona – nositi bel plašč in pomagati ljudem. V šoli sem se zavestno pripravljala na to pot, a nisem opravila zadnjega izpita in se nisem vpisala na medicinsko fakulteto. Takrat se mi je zdelo, da je to največje razočaranje v mojem življenju. V meni je ostala praznina. Pozneje sem se vpisala v jezikovno šolo, vendar sem še dolgo, ko sem se peljala mimo medicinske univerze, obrnila glavo stran. Tako močno me je to takrat prizadelo.

Mislim, da sem se s kuhalnico prvič srečala pri osmih ali devetih letih. Skupaj s sestrico sva bili vedno radovedni, kaj dela mama v kuhinji, in sva se ves čas vrteli okoli nje. Ko pa je ni bilo doma, sva sami poskušali kaj skuhati ali speči. Včasih je uspelo, včasih malo manj, ampak bilo je zabavno – in tako se je začela moja "kuharska zgodba".

Moja prva "kuharska mojstrovina" je bila palačinka – čeprav je bila bolj podobna umešanemu jajcu kot palačinki. Skupaj s sestrico sva jo pripravili, ko mame ni bilo doma. Bila je prepečena, malo preveč slana, ampak nama se je zdela odlična. In seveda je bila mama prva, ki jo je morala poskusiti.

Moj največji eksperiment v kuhinji je bil, ko sem se odločila pripraviti staro jed iz svoje domovine – rdeči sir iz Baškirije. To je tradicionalna sladica, ki jo je nekoč pripravljala moja babica. Moja mama je to že opustila, ker zahteva veliko časa in potrpljenja. Mleko se najprej segreje in mu dodaš jogurt. Pri kuhanju nastanejo kosmiči, voda se odlije ali izpari. Nato se masa počasi kuha, dokler ne postane kremasto svetlo rjave barve. Maso potem sušimo na soncu ali v pečici. Ko se posuši, jo zmelješ v mlinčku, dodaš maslo in sladkor, oblikuješ kroglice ali klobasice – in po hlajenju nastane čudovit, nežno karamelni sir, popoln s skodelico čaja.

Bi rekla, da si v kuhinji urejena in se držiš posodic, meric in postopkov ali vlada popoln kaos?

V kuhinji sem precej urejena. Tudi ko pripravljam zahtevne jedi, kjer uporabim veliko posode, jo sproti pomivam – na mojem delovnem pultu ni nikoli kaosa. Ampak priznam – redko tehtam ali merim sestavine. Vse delam "na oko", po občutku.

Seveda se je to že zgodilo.

Najraje imam, ko lahko iz že pripravljenega testa oblikujem različne dobrote – to mi daje ustvarjalni občutek. Ne spomnim se nobenega opravila v kuhinji, ki ga res ne bi marala, vse poteka nekako avtomatsko, če je treba.

Sodnike nameravam navdušiti s svojo karizmo, energijo in seveda s svojimi jedmi.

Verjetno bo kdaj težko, ampak mislim, da bom preživela.

Pregledala sem nekaj posnetkov z vsemi tremi sodniki in nihče od njih se mi ne zdi strašen – vsi delujejo zelo prijetno. Zato nimam nobenega strahu – zakaj bi se jih bala?

Izbrala bi Mojmirja Šiftarja, ker tudi sama rada eksperimentiram v kuhinji – rada dodam jedem nekaj svojega in poskusim kaj na nov način. Mislim, da bi z njim našla veliko skupnih idej in navdiha.

Kamer se pravzaprav ne bojim – že sama snemam in montiram videe. Mogoče se bo na začetku pojavil kanček treme, ampak mislim, da bo hitro izginila.

Če bi bila hrana, bi bila verjetno vakbeljaš – navzven preprost, a znotraj poln okusa in presenečenj.

Če bi imela svojo restavracijo, bi to bila restavracija z mojo narodno kuhinjo. Igrala bi baškirska glasba, prostor bi krasili tradicionalni baškirski ornamenti, mogoče bi celo postavila jurto – to je okrogla nomadska hiša iz lesa in blaga, značilna za stepe. Natakarji bi nosili sodobna oblačila, vendar z detajli narodnih noš. Vse skupaj bi ustvarjalo toplo, domače vzdušje, polno okusov in zgodb iz moje kulture.

Če bi zmagala v MasterChefu, bi nagrado uporabila za odprtje svojega sanjskega kotička – majhne restavracije z mojo narodno kuhinjo, kjer bi lahko z ljudmi delila okuse in toplino svoje kulture.