Ian Polak Rožac

Ime in priimek: Ian Polak Rožac

Starost: 27

Kraj: Tržič

Izobrazba: Diplomirani grafični oblikovalec

Zaposlitev: Samozaposlen

Veliko ljudi me še danes prepozna po mojih zgodnjih videih, od ocenjevanja slovenskih fasad, naših unikatnih slovenskih krožišč in božičnih daril do današnjega ocenjevanja matcha napitkov po lokalih. Nikoli si nisem mislil, da bo lahko nekaj tako preprostega nasmejalo toliko ljudi, a še vedno prejemam sporočila, da jim moji videi polepšajo dan in to je zame največja zmaga.

V prvem letniku srednje šole sem doživel hudo prometno nesrečo, v kateri je bil močno vinjen voznik tisti, ki se je zaletel v naju z očetom, ko sva bila na poti v kino. Fizične rane so se sčasoma zacelile, psihične pa so ostale precej dlje. Dolga leta me je bilo strah sesti v avto, a po desetih letih sem si dokazal, da sem dovolj močan, saj sem lani decembra opravil vozniški izpit in danes vozim z občutkom svobode, ne strahu.

S kuhalnico sem se prvič srečal že precej zgodaj, nekje v osnovni šoli. Pri nas doma je mami želela, da je po njeni službi doma kosilo pripravljeno. Tako da se je bilo treba kuhati naučiti kar kmalu. Seveda je bilo vse že pripravljeno, jaz sem moral samo prižgati štedilnik in "narediti pire". Ampak v moji glavi sem kuhal celo kosilo že pri 13 letih, haha.

Moja prva kuharska "mojstrovina" so bile ameriške palačinke. Ko sem enkrat odkril, da je skrivnost v pecilnem prašku, so jih vsi morali poskusiti. Mislim, da se je to zgodilo nekje v osnovni šoli.

Eden izmed eksperimentov so bili 'overnight oats'. Šlo je vse po načrtu, dokler nisem prvič delal z indijskim trpotcem in po nesreči dodal kakšno žlico preveč. Rezultat? Nekaj, kar je kmalu postalo velik plastelin, meni pa nič jasno.

Da, znam se držati receptov, ko je treba, merice in postopki niso problem. Še rajši pa poiščem tri različne recepte za isto jed in od vsakega poberem najboljše. Tako da v moji kuhinji vlada organiziran kaos.

Pred kratkim sem naredil matcha tiramisu, nora ideja, klasična jed, ampak malo po moje. Videti je bil vrhunsko, res kot s Pinteresta, zelen, popoln, fotogeničen. Samo en problem, uporabil sem cenejšo matcho, pa je bilo vse skupaj tako zanič, da se ga nihče niti dotaknil ni. Takrat sem si rekel, to je bilo zadnjič, da sem delal s slabo matcho.

Morda rižota. Morska s kozicami ali bučna s pršutom.

Moj najljubši del kuhanja je definitivno trenutek, ko jed uspe. Ko vidim nasmejane obraze in dobim dober odziv, imam občutek, da se ves trud poplača. Najbolj mi pa res ni do lupljenja krompirja.

Rad bi jih navdušil s hitrim učenjem, z dobro voljo in pozitivno energijo, ki jo prinesem v kuhinjo. Prav tako je zame pomembno, da sem čim boljši poslušalec, ker verjamem, da se največ naučiš, če res poslušaš tiste, ki že vedo, kako stvari delujejo.

Po pravici? Ja in me je kar strah. Strah me je, da bom izpadel prevelik amater med ljudmi, ki res obvladajo. Imam ogromno spoštovanje do sodnikov in do vsega, kar MasterChef predstavlja, zato me včasih kar stisne, ko pomislim, da bom kuhal pred njimi. Ampak mislim, da je prav ta občutek tisti, ki te prisili, da daš iz sebe največ.

Če sem iskren, vseh treh me je malo strah. Vsak izmed njih ima svoj značaj, svoj način razmišljanja in ogromno znanja, ki ga res občudujem. Mislim pa, da bi bilo krivično izpostaviti samo enega, ker si želim in upam, da mi bo uspelo razviti super odnos z vsemi tremi.

Če bi lahko en teden kuhal z enim od sodnikov, koga bi izbral?

Če bi lahko izbral vse tri, bi! Ampak še posebej morda Luka. Njegovo znanje in energija sta nekaj, kar bi res rad doživel od blizu, in mislim, da bi se ob njem lahko naučil ogromno.

O, moj bog! Upam, da dobro. Poskusil bom pozabiti, da so tam, in se 100 % osredotočiti samo na kuhanje ...

Golaž.

Če bi imel svojo restavracijo, bi bila to najboljša brunch točka v Sloveniji, prostor, kjer je dobra energija enako pomembna kot dobra hrana. Na meniju bi bile sveže, uravnotežene jedi, ki ti dajo občutek, da si zase naredil nekaj dobrega. Vse bi bilo zasnovano tako, da se ljudje ne bi vračali samo zaradi okusov, ampak zaradi vzdušja, občutka in tistega "vibe-a", ki ga ne najdeš povsod.

Če bi zmagal v MasterChefu, bi si želel nekaj, kar mi res veliko pomeni. Ustvariti skupnost ljudi, ki bi skupaj odkrivali, kaj je prava matcha. Ne kot trend, ampak kot nekaj, kar te umiri, poveže in ti da energijo. Rad bi ljudem pokazal, kaj v resnici pomeni ta obred, ta okus, ta trenutek zase. Mislim, da si vsak Slovenec zasluži poskusiti tisto pravo, avtentično matcho, takšno, kot jo poznajo na Japonskem.