Iza Logar

Starost: 24 let

Izobrazba/zaposlitev: diplomirana Komunikologinja medijskih in komunikacijskih študij / fitnes trenerka

Moto: Hakuna matata.

Kdaj si se prvič 'srečala' s kuhalnico? Opiši izkušnjo.

Ne spomnim se točno, koliko sem bila stara, vem pa, da sem že kot mala vedno mami pomagala v kuhinji. Prvič sem kot pomočnica imela priložnost premešat kakšno juho, omako ali 'tenstan' krompir, ko sem bila dovolj velika, da sem lahko pogledala čez štedilnik. Prej sem se bolj ukvarjala s pripravo pogrinjkov. Večinoma sem ji pomagala pri pripravi družinskih kosil, ko je bilo potrebno pripravit več stvari. Kot mlajša sem, kot mnogi otroci, imela obdobje, ko nisem jedla mnogo stvari med drugim tudi zelenjave v kosih. Mami se je seveda znašla in vse zelenjavne juhe/omake zmiskala s paličnim mečalnikom zato, da nisem vedela, kaj je notri. To sem sama ugotovila šele takrat, ko sem dobila nalogo, da zmiksam zelenjavno juho. 

Kdo te je navdihnil za kuhanje: šovi ali mama, babica ... Nekdo od družinskih članov?

Moja kuharija se je zagotovo začela zaradi mami in babice, ki sta vedno znali pripraviti okusne, domače in zdrave obroke. Moja vzgojiteljica iz vrtca pravi, da sem imela vedno spretne roke, ko je bilo treba kaj zamesti, oblikovat, premešat in zagotovo sem to prinesla od doma. Moje ukvarjanje s prehrano pa verjetno izvira iz najstniških let, ko sem imela manjše težave s kožo in kmalu ugotovila, da so te povezane s šolsko prehrano, ki je vsebovala ogromno aditivov, ojačevalcev okusa, sladkorja itd. Takrat sem se odločila, da si sama pripravljam vse obroke in stanje se je zelo izboljšalo. Stvar se je ponovila ob prihodu na fakulteto, ko sem začela koristiti študentske bone in ugotovila, da se je moje počutje znatno poslabšalo. Ponovno sem se vrnila na pripravo lastnih obrokov in vse se je uredilo. V vsem tem času sem odkrivala nove okuse, nove kombinacije, predvsem pa sem uporabljala sezonsko zelenjavo iz domačega vrta, ki meni osebno pomeni zelo veliko. Večkrat se mi zdi, da hrana iz trgovine potrebuje ogromno nekih popravkov, dodatkov, da postane res dobrega okusa. Domača zelenjava ne potrebuje kaj dosti, ker je okusna že sama po sebi. 

Katera je bila tvoja prva kuharska mojstrovina in kdo jo je prvi poskusil? 

Tega se sicer ne spomnim oz. nimam v spominu kot nekaj posebnega. Se pa spomnim, da sem bila enkrat zelo ponosna nase, ker sem popolnoma sama pripravila lazanjo za domače kosilo. Zdaj se mi ta ne zdi blazno težka za pripravo ali nekaj posebnega, takrat pa vem, da sem bila zelo ponosna nase. Moja mami je sicer rekla, da je bila preveč mastna, meni je bila pa ravno takšna všeč. 

Največji eksperiment, ki si ga izvedla v kuhinji? Si kdaj poskušala z mešanjem poljubnih sestavin in ustvarjanjem lastne recepture po svojem občutku in kakšen je bil končni rezultat?

Največ truda sem v kuhanje vložila zagotovo takrat, ko sem se srečala z svojimi prehranskimi omejitvami zaradi sindroma prepustnega črevesja. To obdobje me je prisililo v ustvarjanje čudežev, saj sem si npr. zaželela pice, vendar nisem smela zaužit glutena, kvasa, svinjine, večino mlečnih izdelkov, jajc in še marsičesa. Imela sem intoleranco na sladkor (tudi sadni), kvas in na skoraj vse beljakovine, ki pa v kulinariki pomenijo ogromno, saj nekako 'zalepijo' sestavine med seboj. Takrat sem ustvarjala razne veganske pite, veganske burgerje brez glutena, veganske golaže, vegansko nekvaženo pico, vegansko čokolado brez sladkorja, brezglutenske njoke iz sladkega krompirja, zelo okusne solate in odlične mormske jedi. Vse svoje umetnine sem ves ta čas objavljala na Instagram in večina ljudi je bilo zelo presenečenih, kaj vse sem ustvarila glede trenutne omejitve. V tem obdobju sem spoznala številne sestavine, ki so uporabne v veganski kuhinji in spoznala, da je tudi ta lahko zelo okusna, če imamo dovolj idej. Večino teh receptov so bili eksperimenti in lahko bi rekla da so uspeli v 90%. Vsekakor pa sem po internetu brskala, katere sestavine so tiste, ki v veganski kuhinji dajejo strukturo jedem. 

Bi rekla da si v kuhinji urejna in se držiš posodic, meric in postopkov ali vlada popoln kaos? 

Če zame kaj velja, zagotovo to, da se ne držim receptov in vedno naredim kaj po svoje. Predvsem sem bolj vizualen tip (gledam video in poskušam sama narediti isto) in mešam sestavine po občutku. Ne maram branja receptov, raje gledam in poslušam.  Po drugi strani pa sem zelo občutljiva na nečistočo v kuhinji. Moja kuhinja je vedno čista in večinoma pospravljam že sproti kar med kuhanjem. Vedno nekaj pomivam in zlagam v pomivalni stroj. Ne maram, da posoda stoji v pomivalnem koritu. 

Si kdaj ustvarila popolno jed navzven, katere okus pa ni bil tako dober? 

Ne. Velikokrat pa se je zgodilo obratno. Popoln okusa, izgled pa takšen, da sem se še sama bala poskusiti.

Ali raje kuhaš ali pečeš? Zakaj?

Raje kuham. S pečico se mi zdi, da se je treba ves čas pogovarjat, da te uboga in dela tako kot bi želel. Pri kuhanju lahko stvari sproti popravlaš, dodajaš, odstaviš, mešaš. Zdi se mi, da imam več kontrole. 

Slano ali sladko? Zakaj?

Slano. Mogoče zato, ker doma skoraj nikoli nismo jedi sladkih stvari ali pa bolj zdrave sladice, sadje. Sicer imam rada dobre sladice, ampak nisem ravno mahnjena na čokolado, smetano itd. Tudi sama delam bolj lahke in osvežilne sladice. Mogoče je ta izbira tudi del moje poklicne deformacije. Čeprav sem velik gurman, na hrano vseeno gledam kot gorivo in vir hranil za telo in se nekako zavedam, da kvalitetna hrana pomeni dobro počutje. Sladice so imele zame vedno malo negativen prizvok, ker se preveliki količini zaužitega sladkorja ne počutim dobro, sem utrujena in zaspana, kar pa si pri mojem poklicu ne morem privoščiti velikokrat. Tudi slana hrana ima lahko enak učinek, če je zelo mastna. Ne bom se spuščala pregloboko. Skratka slano mi je ljubše.  

Zakaj in katera je tvoja najljubša kuharska specialiteta, za katero upaš priseči, da bi sezula tudi naše sodnike? 

Italijanski cappellacci polnjeni z nadevom iz oranžne buče z masleno omako in svežim žajbljem. To je jed, ki je sezula mene v Ferrari (Italija), saj do takrat nisem bila ljubitelj testenin. Sama veliko potujem po Italiji in v restavracijah vedno naročam sveže testenine, takšne, ki jih še nisem poskusila. Sočne, mehke, sladko-slana kombinacija. Sicer obožujem hokaido bučo in ko sem te testenine pripravila doma, so vsi kar stokali od dobrega okusa. 

Koliko časa na dan/teden preživiš v kuhinji?

Povprečno 1 uro na dan, med vikendi več, ko kuham še za druge. 

Tvoje najljubše in najmanj ljubo kuharsko opravilo, česa res ne maraš? 

Peka tort.

S čim nameravaš navdušiti naše sodnike?

Predvsem si želim pokazat mojo iznajdljivost in verjamem, da mi bo to uspelo. 

Se ti zdi, da bo v MasterChefu težko? 

Mislim, da bo zelo težko in sem na to tudi pripravljena. Težko bo predvsem v psihičnem smislu, saj je konec koncev vse v glavi. 

Katerega od naših sodnikov te je najbolj strah in s kom misliš, da boš razvila najboljši odnos? Zakaj? 

Najbolj me skrbi Karim, ker na slaščičarskem področju nisem preveč izurjena in veliko delam po svoje brez receptov, vendar mi to kdaj lahko pride tudi zelo prav. Po drugi strani pa se tega tudi veselim, ker se bom na tem področju verjetno naučila največ, tako od sodnikov kot sotekmovalcev. Dober odnos bi znala razvit z Binetom, ker mi je všeč njegova zero waste kuhinja. Tudi sama nerada mečem hrano stran in zato velikokrat uporabim tudi tiste dele, ki jih večina zavrže. Od njega se želim naučiti še kaj novega na tem področju. Sicer pa mi je pri srcu tudi Luka, upam, da bom z njim lahko navezala dober odnos.

Če bi lahko en teden kuhal z enim od sodnikov, koga bi izbral? 

Bineta. 

Kako misliš, da se boš spopadala s stresom pred kamerami? 

Kamera je moja prijateljica in z njo nimam težav  Upam, da bo temu tako tudi na snemanju, vendar nikoli ne veš kam te odnese stres.