Klemen Rutar

Ime in priimek: Klemen Rutar

Starost: 31 let

Kraj: Domžale

Izobrazba: Gimnazijski maturant

Zaposlitev: Head of Performance & Content v marketingu

Opiši se v nekaj stavkih.

Sem Klemen – ustvarjalen, radoveden in tekmovalen tip, ki vedno išče načine, kako stvari narediti boljše. Po poklicu sem marketinški strateg, po duši pa gurman in glasbenik. Sem član vokalne skupine IL Divji, kjer že leta prepletam strast do glasbe z nastopanjem in ustvarjalnostjo. Kuhanje mi pomeni sprostitev, igro okusov in priložnost, da z dobro hrano razveselim ljudi okoli sebe. Tako kot v glasbi, tudi v kuhinji iščem harmonijo – med natančnostjo, spontanostjo in srcem.

Težko bi izbral eno najbolj zabavno zgodbo o sebi. Moje življenje je polno smeha in spontanih trenutkov – doma, v kuhinji ali z IL Divjimi na odru. Sem človek, ki se zna nasmejati sam sebi in vsako situacijo obrniti na pozitivno.

Najbolj žalostna zgodba v mojem življenju je izguba mojega brata Luka. Bil sem star komaj šest let, on pa devet. Takrat še nisem povsem razumel, kaj pomeni izguba, a danes vem, da me je to zaznamovalo za vedno. Naučilo me je ceniti družino, male trenutke in ljudi, ki jih imam rad.

S kuhalnico sem se srečal že zelo zgodaj. Moja babi po očetovi strani je bila profesionalna kuharica in je svojo ljubezen do kuhanja prenesla tudi na očeta – on pa naprej name. Mama rada pove, da sem si že kot majhen otrok sam spekel jajce na oko. Takrat se je verjetno začela moja prava radovednost do kuhanja, ki me spremlja še danes.

Moja prva prava kuharska mojstrovina je bila panna cotta s karamelnim prelivom, ki sem jo pripravil proti koncu osnovne šole. Spomnim se, da sem bil ponosen, ker mi je uspela že v prvem poskusu. Prva jo je poskusila moja mama – in čeprav danes vem, da je bila verjetno malo pretrda, je takrat rekla, da je popolna.

Težko bi izbral samo en največji eksperiment, ker v kuhinji rad preizkušam nove kombinacije. Včasih sem znal malo pretiravati z začimbami ali mešati okuse, ki skupaj niso ravno peli v harmoniji. Ampak prav iz teh poskusov sem se največ naučil – danes bolje razumem, kdaj je "manj" res "več".

Načeloma sem zelo urejen tip – skoraj malo OKM. Doma si vedno vse pripravim v posodice, imam natančen red in sproti čistim kuhinjo. Rad imam občutek kontrole in reda, ker se tako lažje osredotočim na samo kuhanje. Kako bo v MasterChefu, pa bomo še videli – tam bodo kamere, adrenalin in pritiski ... tako da mogoče bo red kdaj tudi "po svoje".

Ja, ko sem prvič delal domačo majonezo. Videti je bila popolno – lepe barve, prave strukture, kot iz kuharske knjige. Potem sem jo poskusil ... in ugotovil, da sem močno pretiraval s soljo. Bila je videti vrhunsko, a žal popolnoma neužitna.

Moja najljubša specialiteta je rižota z gamberi. Pripravljam jo že dolgo in se mi zdi, da sem jo sčasoma res izpilil. Rad imam ravnotežje med kremasto teksturo in svežino morskih sadežev. Mislim, da bi lahko prepričala tudi sodnike – preprosta jed, a narejena s srcem in občutkom.

Najljubša mi je priprava hrane – predvsem rezanje in urejanje sestavin pred kuhanjem. Doma imam štiri japonske nože in prav uživam, ko si lahko v miru vse natančno pripravim. To me pomirja in mi daje občutek reda, čeprav vem, da v MasterChefu tega miru verjetno ne bo. Najmanj ljubo pa mi je pečenje sladic – preveč natančno in potrpežljivo zame.

Mislim, da bom sodnike najprej navdušil s svojo energijo, zagnanostjo in željo po učenju. Sem človek, ki se hitro uči in zna sprejeti izziv. Verjamem, da bi se v MasterChef kuhinji znašel precej dobro – predvsem zato, ker se ne ustrašim pritiska in vedno dam vse od sebe.

Vsekakor. Mislim, da bo MasterChef velik izziv – predvsem zato, ker se bo treba zanesti nase, brez receptov in pomoči telefona. Najbolj me skrbi, da mi bo kdaj zmanjkalo tehničnega znanja, a verjamem, da bom z voljo in hitrim učenjem to hitro nadoknadil.

Najbolj me je verjetno strah Mojmirja – deluje kot zelo natančen in strog sodnik, pri katerem ni bližnjic. Po drugi strani pa mislim, da bi z Jezerškom razvil najboljši odnos. Deluje kot tip človeka, s katerim bi se dobro razumel – neposreden, pošten in z dobrim smislom za humor.

Izbral bi Karima. Rad bi izpilil znanje pri pripravi sladic, ker vem, da je to moj šibkejši del. Karim je pravi mojster sladic v Sloveniji in mislim, da bi se od njega lahko ogromno naučil – predvsem natančnosti, potrpežljivosti in tehnik, ki jih sam še ne obvladam.

Kamer se načeloma ne bojim – sem jih že vajen zaradi nastopov z IL Divjimi. Vem, kako deluje pritisk in kako ostati zbran pred občinstvom. Največji izziv bo zame občutek negotovosti, kadar ne bom popolnoma prepričan vase zaradi pomanjkanja kulinaričnega znanja. Prav zato se zdaj intenzivno pripravljam in se učim čim več, da bom na začetku MasterChefa kar se da pripravljen.

Bil bi steak – sočen, okusen in z značajem. Na zunaj umirjen, znotraj pa poln energije.

Če bi imel svojo restavracijo, bi bila to brunch restavracija v Domžalah. Z ženo Tino obožujeva dober zajtrk in sproščen brunch, in prav to mislim, da v našem kraju manjka. Želim si prostora z domačim vzdušjem, dobro kavo, toplimi nasmehi in jedmi, ki združujejo preprostost in kakovost. Če bi se kdaj pokazala priložnost, bi to res z veseljem uresničil.

Če bi zmagal v MasterChefu, bi nagrado vložil v idejo digitalne knjige receptov za otroke – od rojstva naprej. Imam hčerko Olivio, ki je imela po rojstvu težave z refluksom, zato smo morali zelo zgodaj preiti na gosto hrano. Takrat sem ugotovil, kako težko je najti dobre in zdrave recepte za najmlajše. Rad bi ustvaril nekaj, kar bi pomagalo staršem, da svojim otrokom ponudijo kakovostno, raznoliko in domačo hrano.