Tadej Oblak

Ime in priimek: Tadej Oblak

Starost: 33

Kraj: Amsterdam

Izobrazba: Grafični oblikovalec

Zaposlitev: Samozaposleni vizualni umetnik

Po duši sem umetnik, ki ne ustvarja samo na platno ali papir, ampak tudi na krožnik. Rad mešam barve, oblike in okuse – včasih s čopičem, včasih z lopatko. Zame je hrana umetnost, le da jo na koncu lahko poješ!

Ko sem bil majhen, sem se enkrat znašel z barbikami. Miklavž je namreč pomotoma zamenjal darila z napačno hišo! Ampak sem jih vseeno sprejel kot svoje in se z njimi igral.

Najbolj žalostno obdobje v mojem življenju je bilo, ko sem spoznal, da doma ne morem biti to, kar sem. Moral sem se preseliti v Amsterdam, da sem lahko zares začel živeti življenje, kakršno čutim. Bilo je težko pustiti vse za sabo, ampak šele tam sem prvič začutil svobodo. Kasneje, ko sem počasi začel kazati pravega sebe, me je veliko ljudi sprejelo z odprtimi rokami, kar mi je dalo ogromno moči in samozavesti.

S kuhalnico sem se prvič "srečal" v študentskih letih, ko sem začel živeti sam. Seveda se je začelo preprosto – testenine s tuno, paradižnikova omaka, smetanova omaka z gobami in jajčka. Kasneje sem svoje znanje nadgrajeval prek TikToka, Instagrama, različnih masterclassov in YouTuba.

Moja prva kuharska mojstrovina je bila golaž. Res sem užival, ko sem ga prvič naredil – bil je preprost, ampak okusen, in občutek, da sem nekaj ustvaril popolnoma sam, je bil fantastičen. Sem ga pa naredil doma sam in sva ga skupaj z možem pohlastala kot nič.

Moj največji eksperiment je bila juha iz muškatne buče z vanilijo. Zdelo se mi je noro, da bi sladek okus vanilije kombiniral z bučo, ampak sem moral poskusiti, ker če obstaja "pumpkin pie", ki je sladka, potem zagotovo tudi tukaj paše – to je bila moja teorija. Na koncu je bila kombinacija top! Kremasta, nežna in z ravno prav sladkobe, da te zmede, ampak v dobrem smislu. Na vrhu pa še kakovostna bučna semena in bučno olje.

Ponavadi imam recept kot izhodiščno točko, ampak ga kasneje vedno malce spremenim in dodam svoj "spin-off". Rad sem organiziran in rad imam čisto kuhinjo, medtem ko kuham, ampak pogosto želim narediti preveč stvari naenkrat in takrat postanem kaotičen.

Naredil sem mafine, a sem uporabil preveč pecilnega praška. Videti so bili res lepi, taki preliti s čokolado na vrhu – lepo narasli, zlato rjavi – ampak okus je bil kar grenek.

Moja najljubša specialiteta je rižota z gobami, špinačo, lešniki in kapljico tartufovega olja. To jed sem izpopolnil skozi čas. Rad imam njen umami okus in kontrast med kremno teksturo rižote ter hrustljavostjo lešnikov. Jed deluje preprosto, a skriva ogromno karakterja.

Najljubši je seveda plating, takrat ko res vse pride skupaj na krožnik, pa ker se res lahko malo poigraš in eksperimentiraš. Res pa ne maram pospravljanja na koncu, ponavadi poskušam čim več že sproti, vendar se na koncu vseeno nabere kar nekaj stvari, ki jih med kuhanjem ne uspeš zložiti v pomivalni stroj.

S platingom hrane na krožnik.

Kdorkoli reče, da ne bo težko, mislim, da malo laže, haha! Seveda bo – pritisk časa, kamere, nepredvidljive naloge, sodniki ... vse to skupaj je velik izziv.

Najbolj me je strah Karima, ker res obvlada sladice, jaz pa tam še nimam veliko izkušenj. Bo treba kar potrenirati, da ga navdušim in pokažem, da se lahko daleč pride tudi brez velikega znanja – s pravo mero truda in ustvarjalnosti. Mislim pa, da bi najboljši odnos razvil z Luko, ker se mi zdi, da imava podoben slog kuhanja in razmišljanja o hrani – preprost, a hkrati premišljen pristop.

En teden z Luko Jezerškom? Ja, to bi bilo fantastično. Moj slog je najbolj podoben njegovemu, zato bi lahko skupaj ustvarila nekaj res posebnega + ob tem bi se še veliko naučil.

Malo strahu imam, ampak ga ni mogoče povsem odpraviti – pritisk časa pred kamerami zna biti še bolj stresen. Ampak sem prepričan, da se bom po nekaj snemanjih navadil in postal bolj sproščen. Je pa vedno lažje to reči, kot pa dejansko doživeti.

Najverjetneje bi bil goba – naraven, nekje sredi gmajne, poln umamija in vedno presenetljiv.

Moja restavracija bi združevala umetnost in hrano. Na stenah bi bile umetniške slike, fotografije in umetnine, na krožnikih pa jedi, ki bi se z njimi ujemale – kot razstava, ki jo občuduješ z očmi in okušaš z brbončicami.

Nagrado bi spravil v "šparovc" za svojo bodočo hišo na domačiji – in del namenil temu, da svoj kuharski posel v Sloveniji spravim na višjo raven. Malo za zidake, malo za lonce!