Tilen Zonta

Ime in priimek: Tilen Zonta

Starost: 31

Kraj: Ankaran

Izobrazba: Magister prava

Zaposlitev: Pravnik

Po izobrazbi sem pravnik, svoj poklic imam rad, v življenju pa me veseli tudi veliko drugih stvari. Sem zelo radoveden in vedoželjen, rad se učim in rad raziskujem neznano. Ta želja po novostih me je že ničkolikokrat gnala po svetu in me spravila v stik z različnimi kulturami in miselnostmi. Z vsako tako izkušnjo sem zrasel in se razvijal, spoznaval svet okoli sebe in predvsem sebe. Razvil sem različne spretnosti in zanimanja. Rad imam naravo, gibanje, zanima me duhovnost in veliko mi pomenijo pristni medčloveški odnosi in seveda me vedno bolj in bolj vleče tudi v svet kulinarike.

Kot otrok sem bil zelo navihan, zato jih veliko zabavnih izhaja iz mojega otroštva. Veliko se jih sicer ne spomnim, sem pa o njih velikokrat že slišal iz pripovedovanj svojih staršev. Ko sem bil star kakšnih pet let, smo se z družino zvečer sprehajali po ulicah nekega sardinskega mesta. Oče me je nosil "štuporamo" in kar naenkrat me je nekaj pičilo in sem se z roko stegnil proti neki gospe in v perfektni italijanščini rekel "dammi la borsetta qua" ("daj sem torbico"). Moji starši so bili zaprepadeni in osramočeni, hkrati pa začudeni, od kje meni take ideje in izrazoslovje v tujem jeziku.

V življenju se mi ni zgodilo nič tako pretresljivega in žalostnega, da bi posebej izpostavljal. Verjetno najtemnejše obdobje, skozi katero sem šel, je bilo v času covida, ko sem še živel in študiral v Londonu. Zaradi negotove situacije, ki je nastala, sem se raje odločil vrniti domov in študij dokončati doma na daljavo. Odpovedal sem se svojim sanjam o odvetniškem poklicu v neki metropoli. Takoj po zaključku študija sem se zaposlil in se preselil na svoje v Ljubljano. Veliko časa sem potreboval, da sem sprejel novo realnost, zlasti ker nikamor nisem mogel iti in ker se je socialno življenje zmanjšalo na minimum. Bil sem že na robu depresije, ampak sem, namesto da bi se popolnoma predal negativnim mislim, raje začel delati na sebi. Enostavno sem se zamotil na način, da sem počel stvari, ki me razveseljujejo. In ena od takih stvari, ki mi je zagotovo pomagala priti iz teme, je, da sem odkril in utrdil svojo strast do kuhanja.

Prvič sem zares začel kuhati, ko sem se zaradi študija preselil v Ljubljano, kasneje pa bil na izmenjavi v Franciji. Pred tem sem bil zelo zbirčen, zelenjave recimo sploh nisem jedel. Vse, kar sem si znal sam skuhati, so bila jajca in pašta. Ker tega enostavno nisem mogel ves čas jesti, sem poprijel za kuhalnico in največkrat v družbi prijateljev kaj skuhal. Odkril sem čar v tem, da skupaj nekaj skuhaš in poješ, da si skuhaš še kavico in pokramljaš ob sladici, da greš ven v restavracijo in se pustiš razvajati drugim ter da samo govoriš o hrani, o tem, kaj si jedel in kaj bo naslednji obrok. Tako se je počasi in postopno začela razvijati moja ljubezen do hrane.

Moja prva mojstrovina, ki je tudi povzročila tisti "klik" v smislu predanosti kuhanju, je bila parmigiana, ki sem jo prvič poskusil na jugu Italije in ki sem jo želel poustvariti ob prihodu domov. Jed me je tako sezula, da sem si pridobil tradicionalni recept in ga ob povratku domov pripravil domačim, ki so bili navdušeni in mi dali potrdilo in zagon, da začnem resneje kuhati in s tem osrečevati druge in posredno tudi sebe.

Verjetno največji kuharski eksperiment, ki sem se ga lotil, je bil poustvariti sladico, ki so jo v 10. sezoni MasterChefa zgolj po opisu slaščičarke Urše Pikec morali narediti tekmovalci šova. Nisem ravno vešč v sladicah in takrat sem bil še toliko manj, tako da sem bil kar navdušen nad svojim izdelkom, dokler ga nisem oblil z rdečim prelivom, ki je lepo belo kepico moussa spremenil v roza dizaster. Z videzom res nisem bil zadovoljen, a okus moram priznati, da je bil kar dober.

Vsak kuharski podvig začnem zelo urejeno in premišljeno, načeloma se držim receptov oz. si jih vsaj preberem. Velikokrat pa se potem prepustim "umetniški svobodi" in navdihu, tako da stopim iz začetno nastavljenih okvirjev in takrat se mogoče zdi, da zavlada kaos, zlasti ko imam kakšno časovno stisko. Ampak ugotavljam, da v urejenem kaosu in z malce pritiska še najbolje funkcioniram in največ dam od sebe.

Pogosto se mi zgodi, da si v glavi ustvarim neko idejo o jedi, ki jo želim pripraviti, pogledam si razne posnetke, kako jo narediti, in preberem več receptov, izvedem popolno, sproti okušam in sem zadovoljen, na koncu, ko jed zaključim, pa enostavno to ni to, kar sem si zamislil. Po drugi strani pa se mi velikokrat tudi zgodi, da sem tekom kuhanja nezaupljiv do jedi, da naredim marsikatero napako, jed pa na koncu zablesti. Ravno taki trenutki so po mojem čar kuhanja.

Menim, da bi sodnike lahko najbolj presenetil s kakšno eksotično jedjo iz Bližnjega vzhoda ali Indije. Gre namreč za kulinariki, ki sta mi zelo blizu, poznam okuse in logiko priprave marsikatere njihove jedi, razumem začimbe in z dobrim naborom sestavin lahko pričaram jedi, ki te popeljejo na drugi konec sveta.

Obožujem rezanje in postopek predpriprave pred samim kuhanjem, takrat sem ponavadi najbolj umirjen in v nekem svojem meditativnem zenu. Najmanj ljubi trenutek pa je, ko se moram spopasti z razdejanjem, ki sem ga pustil za sabo, in pospraviti, čeprav zadoščenje ob pogledu na čisto kuhinjo na koncu vedno pogreje srce.

S svojo odprtostjo in radovednostjo, kulinarično in splošno razgledanostjo in upam, da tudi s svojo občasno mirnostjo in fokusom.

Ne slepim se, da se podajam na eno najbolj napornih preizkušenj v svojem življenju, a menim, da bom prav zaradi težavnosti imel od izkušnje še toliko več.

Najbolj se "bojim" Karima, ker sem na sladkem področju najbolj šibek in ga ne želim razočarati ali se pokazati v slabi luči. Občutek imam, da bo mojo strast najbolj uspel prepoznati sodnik Luka, ker menim, da ima tudi on zelo podoben odnos in iskrico v očeh, ko je in kuha.

Največ bi se verjetno lahko še naučil od šefa Mojmirja, zato bi njega izbral, da me popelje v svet visoke kulinarike.

Menim, da bom stresu kos, saj se z njim vsakodnevno spopadam in sem ga navajen. Zavedam se, da je kuhanje pred kamerami in v takih okoliščinah, kot je MasterChef, svojevrsten stres, vendar če bom pristopil k zadevi dih za dihom, korak za korakom, se nimam česa bati.

Pašta; enostavna in dobra, raznolika in vsestranska.

Predstavljam si, da bi bila moja restavracija nekje na toplem, tako da bi se večinoma jedlo zunaj, v senci dreves in s pogledom na morje. Materiali bi bili naravni (les, kamen) in svetloba bi bila topla, zvečer bi gorele lučke in svečke. Vzdušje bi bilo prav tako sproščeno, domače. Število gostov bi bilo zelo omejeno, zato da bi bila izkušnja bolj intimna in bi se lahko posvetil vsakemu gostu posebej. Hrana bi bila sveža, lahka, prevladovala bi zelenjava in ribe. Koncept bi bil mediteranske meze, tako da bi ljudje lahko poskusili čim več različnih jedi, domov odšli z ne preveč težkim želodcem, ampak nasmehom na obrazu in toplino v srcu.

Najprej bi šel za dlje časa potovat in poglobit svoje kuharsko znanje in poznavanje svetovne kulinarike. Nato pa bi se vrnil v Slovenijo in kuharsko širino, ki sem jo pridobil v šovu in po svetu, apliciral na lokalno kuhinjo in domače sestavine. Želim si namreč odpreti svoj kulinarični studio na Krasu, kjer bi gostom ponujal kuharske tečaje in gastronomska razvajanja, v katera bi vlil vse, kar sem se na svoji kuharski poti naučil in ponotranjil.